Ne brezno brez dna, pač pa bazen z dnom, a brez vode. Govora je o mariborskem, Pristanovem, srednjem bazenu. Srednji bazen Kopališča Pristan na Lentu ostaja projekt “in progress”. Ob pričetku del se je ponovno odprtje že od januarja 2014 zaprtega bazena napovedalo v decembru 2018, nato premikalo po časovni premici naprej, po obljubah o kopanju s koncem septembra pa naj bi se, po novih uradnih informacijah, odprl z 10 decembrom. Prve ocene ekipe bivšega župana Fištravca so za prenovo namenile 400 tisoč evrov, zadnje ocene pa postavljajo to številko na štirikratnik.

Jakob Fras, 16. 9. 2019, Odprti termin

MARŠeva delegacija je 14.9. na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani obiskala festival za ljubitelje fantazije in znanstvene fantastike. 

Poročilo o konvenciji Na meji nevidnega 2019 in njenem osrednjem Cosplay tekmovanju - na 95,9 MHz!

 

Nika Bezeljak, 14. 9. 2019, Špedicija

Predstava na oder postavlja miniaturne like iz predstave Sovji grad, ki jo je leta 1936 ustvaril slovenski lutkar Milan Klemenčič. Uveljavljeni francoski režiser Renaud Herbin je navdih za predstavo dobil v fundusu Lutkovnega gledališča Ljubljana, kjer so ga očarale miniaturne lutke pionirja slovenskega lutkarstva. Z uporabo Klemenčičeve lutkovne zapuščine je tako tradicijo na področju lutkovne umetnosti postavil v kontekst sodobnih uprizoritvenih praks. Sodobna francoska pisateljica Célia Houdart je Poccijevo zgodbo, ki se dotika vprašanj preobrazbe, zvijač in prevare, nadgradila v duhu sodobne filozofske pripovedi. Osrednji junak je Vitez Čukolov, začaran v sovo. Človeška podoba mu bo vrnjena šele takrat, ko bo našel nekoga, ki mu bo v želji po uresničevanju želja populil vsa peresa. Naleti na prebrisanega Gašperčka Larifarija, ki si zaželi, da bi postal minister. Začarani vitez ga mora s svojimi peresi ves čas reševati iz zapletenih situacij. Vse dokler ni izpuljeno zadnje pero.

Nika Bezeljak, 14. 9. 2019, Špedicija

Glavna junaka Gerda in Kay sta bratec in sestrica. Nekega večera starša odideta na ples. Starejša sestrica bi morala poskrbeti za svojega mlajšega bratca, ta pa čudežno izgine. Ugrabila ga je Snežna kraljica. V brezizhodnem položaju se Gerda odpravi na pot proti severnemu tečaju. Pot postane soočanje z njenimi strahovi.

Predstava je kombinacija namiznih lutk, pripovedovanja in zvočnega gledališča. Animatorja s pomočjo zvoka, ustvarjenega z različnimi predmeti, animirata našo domišljijo.

Nika Bezeljak, 13. 9. 2019, Špedicija

Martin Krpan spremlja delovanje Lutkovnega gledališča Ljubljana že vse od njegovih začetkov, saj je to predstava, s katero so ljubljanski lutkarji odprli svoje prve prostore Mestnega lutkovnega gledališča (danes LGL) leta 1950 na Levstikovem trgu, zato jo včasih imenujemo prva ”prava” predstava Lutkovnega gledališča Ljubljana, čeprav je gledališče delovalo že od leta 1948. V novi zasedbi in novi likovni podobi je bil Martin Krpan tudi prva predstava leta 1984, ko so si ljubljanski lutkarji po dolgih letih le izborili prostor v Mestnem domu, kjer gledališče domuje še danes. Prva predstava novonastalega gledališča je bila sicer Udarna brigada, ki so jo kot otvoritveno predstavo Ljubljanskega festivala uprizorili oktobra 1948.
Tokrat se je to temeljno delo slovenske literature na oder vrnilo v sodobni interpretaciji mladega režiserja Tina Grabnarja, ki ga obiskovalci Lutkovnega gledališča Ljubljana že poznajo po nagrajeni predstavi Nekje drugje. Martin Krpan, ki s svojo kobilo skrivoma tihotapi sol, bleščeče cesarsko življenje na dunajskem dvoru, nonšalantno sekanje prečudovite dvorne lipe in divji dvoboji ponujajo čudovito izhodišče za lutkovno ustvarjanje. Uporabljena je tradicionalna tehnika ročnih lutk. Zgodba se odvija na klasičnem prizorišču za ročne lutke imenovanem kastelet.

Nika Bezeljak, 13. 9. 2019, Špedicija

Zgodba za izhodišče jemlje posameznika in njegovo usodo, ki pa mu jo kroji družba. Prvinam klasične animacije lutk so v lutkovnem baletu Posvetitev pomladi dodani sodobnoplesni gibi, animirani objekti in videoprojekcija, ki s svojimi vsebinami podpira vse preostale elemente. Tako v gibu kot v vsebini gre za ritual, za posvetitev klasičnim tehnikam umetniškega dela, ki so kasneje žrtvovane za kreativno svobodo.

Nika Bezeljak, 13. 9. 2019, Špedicija

Nomadska družina v mongolski puščavi pričakuje rojstvo kameljih mladičev. Zadnja se rodi bela kamela, ki je mama po težkem porodu noče sprejeti, noče je hraniti in ne skrbeti zanjo. Osemletni fantek Ugna se v skrbi za preživetje bele kamele in svoje družine odpravi v mesto po rešitev. Tako prevzame odgovornost, se spopade s strahovi, prisluhne klicu preživetja in nežnim klicem narave na pomoč. Mongolsko okolje, trda in neizprosna narava, ki narekuje življenje tamkajšnjim prebivalcem, nam prikaže zgodbo o spoštovanju večjega od nas, tega, česar ne moremo nadzorovati, s čimer pa lahko sobivamo in sodelujemo. Družina, sestavljena iz treh generacij, prinaša modrosti in uvide otroka, staršev in starih staršev. Staknejo glave in odločijo se izpeljati star običaj – glasbeni obred, ki bo povezal belo kamelo z njeno mamico. Ob zvokih igrane glasbe in petja se sila narave in umetni oz. umetniški poseg človeka prepleteta v skupno dobro – preživetje vseh.

Nika Bezeljak, 12. 9. 2019, Špedicija

Seansa Bulgakov je bila premierno uprizorjena kot zaključni del Vražjega triptiha v okviru predstave Mojster in Margareta, zdaj pa je na sporedu kot samostojna predstava. Gre za rekonstrukcija romana, postavljena na dinamiki kontrastov med burko in abstraktnimi slikami gledališča objekta, ki so ostale na pogorišču zmede, ki jo je za seboj pustil Satan s svojimi pajdaši. V svoji fragmentiranosti ter z ritmizacijo besed, gibov in zvokov povezuje asociacije na današnji obsedeni svet in tragično plat slehrnika s svojimi težavami, strahovi in poželenji.

Nika Bezeljak, 12. 9. 2019, Špedicija

V središču predstave Nepozabek je odnos dedka z njegovo vnukinjo Lučko. Dedek postaja pozabljiv, vidi stvari, ki jih ni, čudno se vede in nikomur ne zna pojasniti, zakaj je tako. Medtem, ko Lučkino mamo dedkovo obnašanje vse bolj skrbi, se zdi Lučki zanimivo in vživi se v njegov svet nenavadnih idej in prebliskov. Medtem, ko se dedek med staranjem in napredujočo boleznijo vrne v svoje otroštvo, Lučka ob njem vse bolj odrašča. V nekem trenutku se njuni poti prekrižata in povežeta v skupnem doživljanju igre.

Nika Bezeljak, 12. 9. 2019, Špedicija

Nekje drugje govori o deklici, ki se znajde v osrčju vojne. Skozi njene oči spremljamo spreminjajoče se mesto, polno grozot, nasilja, strahu, a tudi – upanja. Mesto preletavajo grozeča letala, ulice so izpraznjene, hrane na policah v trgovini ni več. Šola je zaprta. In vsake toliko se čisto blizu zaslišijo streli. Njeno okolje se je postopoma spremenilo. Postalo je nevzdržno. Deklica želi oditi v deželo, kjer bi ji lahko bilo lepše. Oditi želi nekam drugam, daleč stran od vojnih grozot. »Zjutraj sem se zbudila, si kot po navadi umila zobe, pojedla zajtrk in odšla v šolo. Vse je bilo kot običajno. In še včeraj sem se na dvorišču igrala s prijateljicami. Zdaj je vse drugače. Na dvorišče ne smem več. Prenevarno je. In ko se zasliši grmenje, moram z mami steči v klet. Tudi svojih prijateljev ne vidim več. In šole je konec. Zaprli so jo.«