Dobrodošli v zvočni nanizanki Glasbeni tokovi, oddaji, ki raziskuje človeško glasbeno ustvarjanje od pradavnine pa vse do moderne dobe. V prejšnji oddaji smo se seznanili z glasbenim obdobjem klasicizma, tokrat pa bomo spoznali glasbo romantike. Romantika je umetniško gibanje, ki se je pojavilo okoli leta 1800 kot odziv racionalizmu razsvetljenstva in industrijske revolucije. Romantika je poudarjala posameznikovo čustveno dojemanje sveta, ki so ga umetniki manifestirali v svojih delih. Obdobje romantike v glasbi definiramo malo kasneje, od pribl. leta 1820, v začetkih pa se je srečevalo in prepletalo s predhodnim obdobjem klasicizma. V glasbi se je duh romantike manifestiral v skladbah, katerih namen je bil uprizoriti čustveno doživljanje skladatelja ali lirskega subjekta. V ta namen so skladatelji kršili normative, zastavljene v času klasicizma, na primer uporabljali disonanco. Prav tako so se oddaljili od klasicistične tradicije “recikliranja” glasbe, in se osredotočili na avtorska, originalna dela. Umetnik se je javnosti predstavljal kot nerazumljiv genij, ki trpi zaradi tegob življenja, ter skozi svoje stvaritve človeštvu daje odgovore na fundamentalna življenjska vprašanja. Prisluhnimo uvodu opere Tristana in Izolde skladatelja Richarda Wagnerja, v izvedbi nemškega Filharmoničnega orkestra pod vodstvom Wilhelma Furtwanglera. https://www.youtube.com/watch?v=J-qoaioG2UA Glasbena dela so v času romantike postala časovno obsežnejša, bolj dinamična, ter dramatična - vse to z željo po jasnem in močnem izražanju čustev. Za doseganje takšnega učinka so skladatelji pogosteje uporabljali molove lestvice in kromatiko. Prav tako so ponovno razširili obseg orkestrov, še posebej strunsko in pihalno sekcijo, ter zavoljo še večjega tonskega razpona orkestrom dodali nova glasbila, med drugim pikolo, bas klarinet, trobenta in tuba. Svojo končno, moderno konstrukcijo je dobil klavir. Njegov tonski obseg od takrat šteje 7 oktav, sestavljen pa je bil iz do tedaj neznanih materialov, na primer jekla in litega železa, ki so nudili preciznejšo dinamično kontrolo, ter glasnejši in jasnejši zvok. Industrijska revolucija je v 19. stoletju prinesla vzpon srednjega razreda. Pripadniki srednjega razreda so si tako lahko s časom in denarjem privoščili pogoste obiske javnih prireditev, tudi glasbenih nastopov. Visok obisk in razvoj kulture javnih dogodkov je glasbenikom ponujal profesionalizacijo in finančno neodvisnost od mecenov in podpornikov. V obdobju romantike so se oblikovale smernice bontona, ki jih poznamo še danes - omeniti velja, da se je pred tem na veliko obedovalo že med samimi nastopi na odru, glasni pogovori in komentarji med nastopi pa so nemalokrat pripeljali tudi do izgredov. Glasbene prireditve so pogosto imele več nastopajočih zasedb ali solistov na enem dogodku, od celotnih orkestrov, pevskih zborov, manjših instrumentalnih zasedb, do solo nastopov virtuozov in recitiranja pesnitev. Zaradi inovacij industrijske revolucije se je znižala cena proizvodnje glasbenih instrumentov, kar je razširilo dostop do glasbene izobrazbe. Glasbenik v družini je postal statusni simbol. Dečki so se kot po pravilu od malih nog učili igrati godala, brenkala ali pihala, deklice pa peti in igrati klavir. Več glasbenikov in glasbenic je, razumljivo, pomenilo več mojstrov in mojstric svojih inštrumentov, več glasbenih virtuozov. Najbolj cenjeni in iskani so bili virtuozi na violini in klavirju. Dva prominentna virtuoza romantike sta bila Niccolò Paganini in Franz Liszt. Oba sta s svojim delom, predvsem živimi nastopi, zaslovela po Evropi in Svetu že v času svojih življenj. Niccolò Paganini se je rodil 27. oktobra 1782 v Genovi. Svojo glasbeno kariero je začel v Livornu. Ko je Napoleon zavzel sever Italije, je Paganini postal prva violina na dvoru Napoleonove sestre - Elise Baciocchi v kneževini Lucce. Z dvora se je leta 1809 podal na triletno turnejo po Evropi. Njegova najmočnejša aduta sta bila implementacija tehnike pizzicato - igranja violine s prsti, ter 3-oktavni prstni razpon na vseh štirih strunah violine. Paganini je tekom življenja bolehall za vrsto kroničnih bolezni. Umrl je v starosti 57 let, leta 1840 v francoski Nici. Ker je teden pred smrtjo zavrnil poslednji zakrament, so jeziki Paganinija obsojali povezave s hudičem, ki mu naj bi pomagal pri njegovih izjemnih glasbenih in skladateljskih sposobnostih. Prisluhnimo Paganinijevi skladbi La Campanella, v izvedbi New Belgian Chamber Orchestra, s solistko Vanesso-Mae in dirigentom Nicholasom Cleoburyem. https://www.youtube.com/watch?v=jERzLseoAOM Paganinijeva La Campanella, ki smo jo ravnokar poslušali, je navduševala glasbeno srenjo, med drugim tudi klavirskega virtuoza Franza Liszta, ki je Campanello priredil kot klavirski solo. Franz Liszt se je rodil 22. oktobra 1811 v vasici Raiding na Avstrijsko-Madžarski meji. Njegov oče je igral klavir, violino, čelo in kitaro, ter osebno poznal Hydna in Beethovna, zato Franzeva kariera ni presenetljiva. Oče ga je pričel učiti igrati klavir pri njegovih sedmih letih starosti, pri devetih pa je Liszt že igral koncerte. Po enem izmed takšnih nastopov so premožni aristokrati Franzu ponudili štipendijo za študij glasbe na Dunaju. Po očetovi smrti leta 1827 se je Franz odselil v Pariz, kjer je živel 5 let in delal kot učitelj glasbe. Leta 1832 je na dobrodelnem koncertu spoznal Paganinija, ter se intenzivno posvetil ustvarjanju novih virtuoznih kompozicij. To ga je leta 1939 odpeljalo na osemletno turnejo po Evropi. Liszt je bil znan predvsem po svoji ritmični in dinamični preciznosti ter implementaciji tehnike treh rok - igranja glavne srednje melodije z dodanimi elementi visokih in nizkih tonov; to poslušalcu daje vtis, da glasbenik uporablja tri roke. Liszt je umrl leta 1886 v Bayreuthu, v starosti 74 let. Za konec prisluhnimo še odlomku Lisztovega klavirskega koncerta številka ena v E duru v izvedbi Vancouverskega simfoničnega orkestra, s solistom Jeromom Lowenthalom in dirigentom Sergium Comissiona. https://www.youtube.com/watch?v=xm_m4pBxxk8 Sprehod po časovnem traku romantika zaključi v devetnajstem stoletju, v 20. stoletju pa se z novimi pogledi, prijemi in pristopi utemelji moderen pogled na klasično glasbo. Po romantiki sem se z vami sprehajal Filip Šuen.
