Dobrodošli v zvočni nanizanki Glasbeni tokovi, oddaji, ki raziskuje človeško glasbeno ustvarjanje od pradavnine pa vse do moderne dobe. V prejšnji epizodi smo spoznali glasbo srednjeveške Evrope ter zasnove moderne glasbene teorije, ki so se v tem prostoru in času pojavile. Tokrat pa se odpravimo onkraj meja evropskega kontinenta, kjer je glasba drugih svetovnih kultur srednjega veka pustila pomembno zapuščino, ki jo lahko zasledimo tudi v moderni glasbi.
Najprej se bomo posvetili glasbenemu prostoru Bližnjega vzhoda. Že v srednjem veku je tukaj prevladoval islam, ki je imel velik vpliv na razvoj treh najpomembnejših regionalnih kultur: otomanske, arabske in perzijske. Islam je sicer v osnovnem nauku glasbo prepovedal zavoljo moralno neprimernega obnašanja poslušalcev, zato se je, razumljivo, razvoj glasbe odvijal v okvirih religije. Ritualne napeve so razumeli kot najlepši način recitiranja verskih besedil. Glasba je svoje mesto našla tudi med aristokracijo, a je še vedno sledila strogim formam, prevzetih iz zapuščine antičnih Grkov. Iz pisnih virov grških filozofov so razvili sistem lestvic in modusov, pa tudi filozofijo glasbe. Kakor Grki so verjeli, da ima glasba sposobnost oblikovati človeka ter v njem vzbuditi želeno čustveno stanje, glasba pa je bila vredna več kot druge oblike umetniškega izražanja. Kljub univerzalnosti glasbenega nauka v Islamski religiji so se pojavile regionalno-specifične kulturne razlike. Otomanci so bili recimo bolj naklonjeni uporabi ritmičnih instrumentov, kot so jim bili naklonjeni Perzijci in Arabci.
Prisluhnimo primeru glasbe bližnjega vzhoda: Ana Fi Entizarak Khalet v produkciji Davida Parsonsa https://www.youtube.com/watch?v=PBynGlvb1U8
Dlje na vzhod nas kot nadvse pomembna kultura, tudi s stališča glasbe, pričaka Indija. Indijska srednjeveška glasbena kultura je primarno temeljila na naukih hindujskih Ved. V njih je bila, kakor v mnogih antičnih tekstih, zapisana izvedba obredne glasbe, pa tudi grob opis funkcij posameznih instrumentov v celotni glasbeni kompoziciji. Iz teh spisov se je pozneje razvila osnova sedemtonske lestvice - osrednjega elementa indijske glasbe. V obdobju srednjega veka sta se iz antične glasbene tradicije razvili dve glavni smeri indijske glasbe: Carnatic in Hindustani. Karnatska smer je bila bližje izvornemu zvoku indijske glasbe, ritmično bolj strukturirana in hitrejšega tempa. Hindustanska smer pa je izhodišču dodala elemente perzijske glasbe, kompozicija pa je tako postala bolj sproščena in počasna, kar je glasbenikom omogočilo večjo mero improvizacije med nastopi. V poznem 15. stoletju so pogosto organizirali glasbene nastope z glasbeniki obeh glasbenih smeri, dejanja s katerimi so legitimizirali novo priznano Hindustansko obliko.
Prisluhnimo primeroma Karnatske in Hindustanske smernice. Najprej kompozicija Jayanthi Kumaresh v Karnatskem stilu (https://www.youtube.com/watch?v=jM9b2Qo5qwM), nato pa še improvizaciji Sri Manilale Nage in Pandita Mahaprusha Misre v Hindustanskem stilu (https://www.youtube.com/watch?v=R6Xye0ogJ5I)
Kakor drugod po svetu je na glasbo srednjeveške Kitajske vplivala njena antična zapuščina. Cesarski glasbeni biro je deloval tudi v času srednjega veka, že vse od tretjega stoletja pred našim štetjem, kljub večkratni menjavi kitajske cesarske rodbine. Pravzaprav je v tem času uspel razširiti polje svojega delovanja ter celo priznal posvetno ljudsko glasbo kot legitimni del glasbene umetnosti. Iz časa zgodnjega srednjega veka datira tudi najstarejši zapis glasbene kompozicije z Daljnega vzhoda. To je pesem “Youlan”, ki izvira iz 7. stoletja in vsebuje mikrotonalno lestvico, zaradi katere pesem zveni presenetljivo moderna.
Prisluhnimo omenjeni najstarejši melodiji daljnega vzhoda “Youlan”, v založbi Francoskega nacionalnega radia. https://www.youtube.com/watch?v=QzUrByuX0uE
Na ameriškem kontinentu pa se je medtem glasba razvijala precej drugače. Medtem ko so po svetu razvijali teorijo glasbe, so ameriški domorodci ohranili predantični karakter glasbe. Temelj ameriške domorodske glasbe so bili ritmični instrumenti, na primer bobni in ropotulje, ki jih je spremljalo petje, bodisi posamično bodisi zborovsko. Tudi uporaba tonskih lestvic je bila skromna, v glavnem so uporabljali tritonsko ali pettonsko lestvico. Za domorodce je glasba pomemben del ustnega izročila posameznih plemen, saj skozi njo beležijo življenja in dogodke prednikov, ter tako ohranjajo svojo kulturno identiteto. Ameriški domorodci še danes izvajajo glasbo kot pomemben del plesnih obredov, cilj katerih je pridobiti božjo naklonjenost ali sporazumevanje z nadnaravnimi bitji.
Prisluhnimo skladbi “Mountain spirits”, v izvedbi zasedbe Thunderino https://www.youtube.com/watch?v=DYvNAHByKPM
S to skladbo pa zaključujemo današnjo popotovanje po svetovnem glasbenem prostoru v obdobju srednjega veka.. Z Vami sem bil Filip Šuen, prihodnji mesec pa bomo spoznavali glasbo renesanse in baroka.
