In memoriam: Lemmy Kilmister (24.12.1945 – 28.12.2015)

Legenda najglasnejšega rock'n'rolla na svetu si seveda pozornost zaluži tudi iz naše strani, vendar nekoliko kasneje, kot od vseh ostalih medijev. Zakaj? Ker sem želel, da se mu poklonimo v miru, ko bralca vsak iz svoje strani ne bombardirajo mediji vseh vrst, ki so po Lemmyjevi smrti naenkrat postali strokovanjaki rock'n'roll glasbe in predvsem življenja Iana Fraserja Kilmisterja ali po domače Lemmyja. Vsi so ga naenkrat poznali in vsi so naenkrat o njem vedeli vse. Tudi njegovi oboževalci so iz danes na jutri postali vsi. Socialna omrežja so bila polna Lemmyjevih fotografij in glasbe tudi na profilih, kjer se je dan poprej kitila fotografija Atomik Harmonik in predvajalo popularno sranje z rokom uporabe enega dneva. In prav iz tega razloga smo na radiu Marš s poklonom legendarnemu basistu, ki je ime Rickenbacker popeljal v svet, počakali.

Tri dni preden smo stopili v leto 2016 je torej Lemmy Kilmister za vedno zapustil rock'n'roll. Zapuščina za njim seveda ostaja, legendarni nastopi v živo pa bodo žal živeli le še v spominu tistih, ki so sprejeli izziv in svoje bobniče prepustili testu najglasnejše glasbene skupine na svetu – Motörhead. Tako kot je delal revolucijo in veljal za fenomen, ko je še živel, tako je poskrbel za nenavadne dogodke tudi po svoji smrti. Še najbolj »trdni« in zapriseženi rockerji moškega spola so javno priznali, da jočejo, svetovno znani glasbeniki so na veliko objavljali skupne fotografije z legendarnim možakarjem, spet drugi so hiteli kupovati albume skupine Motörhead, čeprav v svoji kolekciji ne premorejo drugega kot Madonno. Dave Grohl si je logo Ace of Spades celo tetoviral na roko.

Po eni strani nič čudnega, saj je bil Lemmy poosebljen ideal rock'n'rolla, ki je živel tako, kot je kazala njegova podoba. Kot najstnik se je navdušil nad Little Richardom in se nato z glasbo dokončno okužil pri Beatlih, ki jih je v živo videl še pred izdajo njihovega prvenca. Konec šestdesetih let je dobil službo kot turnejski tehnik (roadie) Jimija Hendrixa, s katerim sta se pogosto zadevala in od katerega se je naučil javnega nastopanja. In prav služba turnejskega tehnika ga je navdušila, da tudi sam postane glasbenik.

Njegovo triletno članstvo v space rock zasedbi Hawkwind se je končalo, ko so ga leta 1975 nagnali, ker je konzumiral drugačne droge od ostalih, predvsem speed, ki je bil gonilo njegovega življenja in umetniškega ustvarjanja. Skupino Motörhead je ustanovil v kljubovanje odpustitvi iz Hawkwind in glasbo navil do maksimuma, tako po hitrosti kot po glasnosti. Pri obojem v štirih desetletjih benda ni sprejemal kompromisov. Njegova izjava, da bo »trava pred vašo hišo umrla, če se preselimo v vašo sosesko«, je postala sinonim za bend, ki so ga poslušali tako metalci kot punkerji. In predvsem slednje je svojevrsten fenomen, saj je rock'n'roll ala Motörhead navduševal širok spekter alternativcev, ki so drugače pri zagovarjanju »svojega« glasbenega stila bili precej neomajni.

Tipičen zvok benda je bil Lemmyjev reskavi glas, njegov specifičen način igranja bas kitare, ki ga je igral kot ritmično kitaro in eksplozivno hitro bobnanje Phila »Philty Animal« Taylorja, ki se je prav tako zaradi dolgoletnega rockovskega načina življenja poslovil decembra. Glasbenih oziroma žanrskih oznak se je Lemmy od nekdaj otepal in koncerte tradicionalno začenjal ter zaključeval z: »Mi smo Motörhead in igramo rock'n'roll!«

Lemmy za odrsko podobo je bil praktično enak, kot Lemmy na odru. Avtobiografija White Line Fever vas bo z iskrenimi zgodbami pustila odprtih ust in potrdila mojo prejšnjo trditev. Lemmy se enostavno ni pretvarjal, ker v tem ni videl smisla. Ali si rocker ali pa nisi. Povprečno je šest mesecev preživel na turnejah, preostanek leta pa preždel v najljubšem baru Rainbow, kjer je imel svoj igralni avtomat in svoje mesto v kotu šanka. Bil je samotar, njegovo stanovanje je bilo polno krame, povezane s starim orožjem o katerem govori z mešanico ponosa in fantovskega entuziazma. Bil je tudi izjemno iskren, saj je na vprašanje nekega radijskega voditelja, če je res spal z dva tisoč ženskami, takoj odgovoril, da je to pretiravanje in da jih je bilo tisoč. Pravzaprav je kar čudež, da sta se mu iz vseh teh avantur »zgodila« le dva otroka. Mu je pa že od nekdaj bilo jasno, da ne moreš imeti benda in družine. Zato je izbral prvo. S svojo prezenco je dosegel kult osebnosti po kateri se je zgledoval celo James Hetfield, ki to že od nekdaj rad prizna.

Žal pa so popularne šale, da bosta Lemmy in Keith Richards edina preživela nuklearni holokavst, začele bledeti pred dvema letoma, ko je postalo jasno, da ima nekoč na videz jekleni mož resne zdravstvene težave. Sladkorna bolezen, zaradi katere je popularen viski ameriške izdelave zamenjal za vodko, ga je počasi slabila, kar je bilo vidno tudi na zadnji evropski turneji ob 40. obletnici skupine.

Čas pred novoletnimi prazniki je preživel v svojem stanovanju v Los Angelesu. Dva dni pred božičem so mu diagnosticirali raka na glavi in vratu. Iz bara Rainbow so mu dostavili najljubši igralni avtomat. Na koncu so uradno potrdili, da sta ga »pokopala« rak na prostati in kongestivna srčna odpoved.

Novica o njegovi smrti pa je delovala enako nevrjetno kot legenda, ki se je o njem spletla pred davnimi leti.

Poslušajte Motörhead!

Facebook Twitter Deli
0 comments