Grind je protest!

Grind trga beton in drobi kosti, medtem pa ti v obraz kriči, kako pokvarjen si. Ko so leta 2009 kultni belgijski grinderji Agathocles svoj album naslovili s stavkom »Grind je protest«, so imeli v mislih esenco grindcora. Glasbeno manifestacijo jeze nad človeštvom brez olepšave in lepih besed. In s takšno filozofijo so v torek (op.p. 8.3.2016) ljubljansko Metelkovo obiskali ameriški Magrudergrind in Primitive Man.

Pri grindu gre v prvi vrsti za jezo oz. nezadovoljstvo nad požrešnostjo človeštva in uničujočo miselnostjo potrošniške industrije, ki je danes že kar kultura. Morda ujetniki po(p)trošniške kulture za grind danes slišite prvič, ampak zametki grindcorea segajo v zgodnja osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je svojo inspiracijo jemal pri trash metalu, hardcoru in punku, čeprav naj bi bila tista najbolj groba osnova metal za razliko od powerviolencea, kjer sta esenci hardcore in punk. V obeh primerih gre za ekstremno hitro glasbo z veliko menjavanji tempa, nizko uglašenim basom in močno distorziranimi kitarami. Vokal pa je kakopak prijetno kričeče-kruljajoč.

Nezadovoljstvo nad požrešnim plenjenjem »elite« in popolno apatičnostjo ostalega dela prebivalstva, so na tla kluba Gromka na Metelkovi najprej zlili Primitive Man, ki za svoj protest niso izbrali grindecora, ampak počasen doom. Težek, počasen doom s vplivi hardcora in death metala je počasi, kot večtonski valjar vozil preko teles, ki so pod odrom prikimavala razočaranju nad človeštvom. Navdušili so death metalski vložki, ki jih na prvem albumu skupine še ni bilo zaznati, ampak kot celota kljub vsemu niso bili preveč prepričljivi. Težava izjemno počasnega dooma ali če hočete sludgea je v tem, da ob pomanjkanju izvirnosti kaj hitro lahko postane dolgočasen in monoton. In slednje se je vsaj na koncertu zgodilo ameriškim Primitive Man. Morda je k temu pripomogla še izjmno slaba komunikacija s publiko.

Popolnoma drugačen obraz so pokazali Magrudergrind iz New Yorka. Glasbeno seveda popolno nasprotje počasnim Primitive Man. Magrudergrind so počasen in težek valjar zamenjali za brigado tankov in pnevmatskih kladiv za drobljenje betona. Že po zunanjem videzu članov je bilo zaznati, da ne gre za tisti klasičen grindcore stare šole, kar pa je nekako za novejše ameriške bende tega žanra že znano. In to kar je nakazoval njihov konfekcijski »imidž«, je glasbeni samo še potrdil. Sicer klasičen grindecore odlično nadgrajujejo z elementi hardcora in dovršenim smislom za menjavanje tempa, kjer je manko bas kitare hitro zašel v pozabo. Tudi grindecore lahko namreč, tako kot doom, hitro podleže dolgočasnosti in monotoniji. Magrudergrind so temu pokazali sredinec. Publika je ob rušilni moči hitrega tempa in kričečega vokala spet oživela in z neumornim moshanjem, stagedivi in visoko dvignjenimi pestmi odobrila vsako pesem jeznih mladcev iz New Yorka.  Odličen kričeči vokal z občasnim hripanjem je dal grindcoru ala Magrudergrind piko na i. In prav vokal je tisti, ki ga veliko laikov ne razume in v njem ne vidi dodatnega inštrumenta, ki je v grindcoru pomemben enako kot bobni.

Morda najbolj pomemben aspekt ali če hočete, esenca grindecora pe je kot že izpostvlja naslov: protest. Časi so torej, kot ustvarjeni za grindecore. Bomo sporočilo zaznali tudi mi, ljudje?

Facebook Twitter Deli
0 comments