Nonkeen hazardirali v Katedrali

Fantje prijateljujejo že iz časa osnovnošolskih radosti. Njihovo druženje je prežeto z glasbenim ustvarjanjem že od samega začetka, ko so semplali zvoke iz svoje okolice in komadov tistega časa ter jih mešali s pomočjo kasetofonov, ki so bili tudi njihov takratni skupni imenovalec.

Naslovnica njihovega prvenca The Gamble nosi podobo luči, značilnih za zabaviščne parke. Kakor celota njihovega ustvarjanja, je tudi to premišljena poteza z globljim smislom. Ko so bili najstniki, so namreč nekaj let, v poletnih mesecih, skupaj igrali v zabaviščnem parku, ki je bil last Singwaldovega strica. Ravno v tem času so prekinili aktivno glasbeno sodelovanje. Zadnji nastop je prekinila nesreča, ko se je pri polni hitrosti na vrtiljaku strgala veriga. Dva obiskovalca parka pa sta jim na odru poletela tako-rekoč pod noge, saj sta pristala v ojačevalcu ter bobnu. Prej omenjena naslovnica torej sporoča, da so se njihove poti ponovno združile v eno. Na albumu so pesmi, posnete skozi obdobje več let  in sam obseg ustvarjenih komadov jih je tudi prepričal v odločitev v ponovno enoslednost.

Zasedba Nonkeen po Evropi koncertira na svoji krstni turneji. Družbo jim na poti dela tudi bobnar Andrea Belfi, kar je logična odločitev glede na dejstvo, da so ga povabili k sodelovanju pri snemanju plošče. Brez njega bi namreč več kot polovica komadov bila izvedena nepopolno. 28. 4. jih je pot zanesla v Ljubljano. Za najprepoznavnejšega člana trija, Nilsa Frahma, je bil to že tretji nastop v naši prestolnici oz. drugi v Katedrali Kina Šiška. Frederic Gmeiner in Sepp Singwald sta v Sloveniji nastopila prvič. Prav tako solo bobnar Andrea Belfi.  Med poslušalci je bil v zraku večinski pridih pričakovanja videti Nilsa Frahma. Seveda ni manjkalo takšnih, ki Frahmovo delo ter skromnost razumejo. Prav zato je bil koncert tudi psihološko dovršen. Zagotovo si Frahm ni želel pozornosti, ki bi bila usmerjena samo vanj. Če bi bil to njegov namen, bi svojemu imenu samo pristavil dodatek »s prijatelj«. Na odru se je scenarij odvijal uravnovešeno ter enakopravno. Nihče ni izstopal, kadar za to ni bilo potrebe. Celo več, Frahm je bil v nekaterih segmentih koncerta namerno potisnjen v ozadje. Ampak samo za spoznanje.

Bas kitara, dva seta bobnov, cela paleta bizarnih ter iznajdljivih tolkal ter električne orgle, prevelike, da bi jih lahko postavili na oder in so zato morale biti delno postavljene v zaodrju, skupaj s sintetizatorjem, katerega konfiguracije z rackom pri najboljši volji ne znam ponoviti. To so igračke, ki so pričarale zabavo. Premišljenost komadov daje pozornemu poslušalcu občutek bližine izvajalcem. Kakor, da bi stal ob njih na odru. Vse kar je bilo potrebno dodati, je pritajen visok zvok udarca na kovino med vsemi zatohlimi basovskimi zvoki. Za konec je potrebno k vsej navdušenosti ter presežkom večera dodati kritiko v nasprotno smer. Ob izvajanju tako-rekoč krovnega komada albuma Chasing god through palmyra bi bilo pričakovati izjemen nastop v živo, kar pa je izostalo. Za tolažbo smo slišali zvok, reproduciran s plošče na gramofonu sredi odra. Kot kompenzacijo je bil čas zapolnjen z raznoraznimi vragolijami ter nekakšno nagradno igro, ko je obiskovalka koncerta dobila v dar še neizadno plato. Pa vendar. Podana je bila razlaga, da bi z izvajanjem v živo poslušalci bili prikrajšani za tehnično dovršenost, ki so jo lahko dosegli le v studiju z igračkami, neprimernimi za turnejo.

Kakorkoli. Koncert je kljub spodrsljaju pustil trajen vtis.

Iz brloga. Batman!

Facebook Twitter Deli
0 comments