Punk-rockerji zaključili s počitnicami

Tolmin in njegovo čudovito Sotočje je letos že petič zapored med 4. in 7. avgustom gostil počitniške punkrockerje iz celotne Evrope ter drugih kontinentov. Tako na odru, kot pod njim. Predvsem slednji podatek je organizatorjem serviral idejo, da letos festivalski kamp odpre že dan prej. Potezo organizatorjev je z odprtimi rokami sprejelo več kot 3000 alternativnih duš, ki v punk rockerski filozofiji vidijo rešitev za boljši jutri.

Festival Punk Rock Holiday z letošnjo oznako 1.5 je tako že peto leto zapored dokazal, da velja za enega najboljših tovrstnih festivalov v Evropi. Drugi festivali tega žanra mu lahko konkurirajo kvečjemu po naboru glasbenih skupin, saj je pri lokaciji in dolžini trajanja popolnoma brez konkurence. In prav lokacija je eden izmed adutov, ki vsako leto na obrežje Sotočja privabi 6000 punk rockerjev med katerimi se najdejo tudi Avstralci, Mehičani in celo Azijci. Smaragdna reka z divjimi brzicami in punk rockerskim ozadje je pač edinstvena kombinacija, ki jo lahko ponudi le Punk Rock Holiday. In ta edinstvena lokacija je razlog, da nekatere glasbene skupine organizatorja kar same naprošajo za nastop, saj se po besedah organizatorja še nobena skupina ni vrnila domov ravnodušna. Celo velike legende punk rocka Nofx so organizatorja zaprosili za vnovičen nastop in celo občutno spustili ceno lastnega nastopa. Vrjento je prav to močan argument organizatorja, ki vsako leto ponudi odličen nabor nastopajočih, ki se kljub majhnosti scene ne ponavlja.

Kot vedno je festival postregel z dvema prizoriščema; glavnim odrom, kjer svoje nestrinjanje s trenutno svetovno politiko podajajo tista največja ali če hočete, najbolj znana imena punk rockerske scene in odrom na plaži, ki obiskovalce razvaja že v dopoldanskem času in daje priložnost še ne toliko uveljavljenim glasbenikom punkerskega pedigreja.

Prvi dan festivala je bil skoncentriran na glavni oder, saj se je glasbeni program začel šele ob 15. uri. Festival so otvorili domačini Dreamwalk, katerih nastop je deloval, kot nekakšno znanilo, da se je zdaj festival tudi uradno začel in morda zaradi tega bil nekoliko slabše obiskan. Sicer je to rak rana vseh koncertov v Sloveniji, kjer se publika do predskupin ali tistih prvih nastopajočih obnaša zelo mačehovsko. Takoj za njimi so nastopili izraelski Not On Tour, ki melodičnemu punkrocku odlično dodajajo energičen ženski vokal, ki kljub vsemu še vedno velja za eksotiko. Prvi dan je definitivno zaznamoval še feministični petorec War On Women iz Baltimora, katerim se je na odru nepričakovano pridružil še Chris, basist skupine Anti-Flag, ki je nastopila v večernih urah. War On Women so prikazali odličen politično-kritičen punk rock, ki opozarja na diskreminacijo žensk in kršenja njihovih pravic tudi v tako imenovanem modernem ali če hočete, naprednem svetu, ki po njihovih besedah to sploh ni. Težko sem pričakoval nastop angleških Consumed, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja nepošteno doživljali podcenjujoč odnos punk rockerske subkulture, saj so fantje, daneš že pravi možje, preigravali odličen skate punk in glasbo izdajali pri kultni založbi Fat Wreck. Pozitivno so presenetili švedski Misconduct, ki bi jih laho primerjal z Madonno, saj so v svoji glasbeni karieri zamenjali že tri glasbene stile. V devetdestih letih prejšnjega stoletja so veljali za hardcorovce v stilu stanovskih kolegov Raised Fist v začetku novega stoletja so se kameleonizirali v emo rockerje na Punk Rock Holidayu pa so se predstavili kot odlični punk rockerji ameriške šole. Na njihovem zadnjem albumu gostuje celo veliki Roger Miret iz Agnostic Front, ki pa ga tokrat seveda ni bilo z njimi na odru. In končno je bila na vrsti poslastica večera v obliki ameriških Against Me!, ki v večih pogledih premikajo meje subkulture. Floridski punk rockerji so znani predvsem po tem, da je njihov vokalist zdaj vokalistka Laura Jane Grace, saj je pevec vmes operativno zamenjal spol.

Pravzaprav je celoten bend nejgova zgodba, kar je razvidno že iz imena benda. Zato so njegova oziroma njena besedila v večini posvečena transeksualnosti in vsemi tegobami, ki jih zraven prinese netolerantna in predvsem nerazumna okolica. Zanimivi pa so tudi po glasbeni plati, saj punk rocku dajejo pridih odraslosti oziroma resnosti, ki se odraža v izjemni kvaliteti njihove glasbe in odrskega nastopa v živo. Nič čudnega, da so me kasnejši Anti-Flag pustili hladnega in Flogging Molly s svojim bledim in neudarnim nastopom, popolnoma razočarali.

 

Drugi dan se je začel s koncerti na Beach oziroma plažnem odru, ki me je letos z naborom skupin še posebej navdušil. Čofotanje in posedanje ob prekrasni reki so na peščenih tleh popestrili Noise Fight, A Hero Build, avstralski The Decline in kalifornijski Get Dead, ki so totalno zažigali in pod oder »potisnili« zajetno število kopalsko razpoloženih potetoviranih punk rockerjev. Pozno popoldan so kopalke in brisače zamenjale kratke hlače in glavno dogajanje se je preselilo na glavni oder, kjer so najprej nastopili nizozemski hardcore veljaki Born From Pain. Z udarnim hardcorom stare šole so dodobra razgreli publiko, da bi kaj hitro brisača spet lahko zamenjala pošite kratke hlače. Kot naročeno so sledili ameriški Jaya The Cat, ki so punk mešali z reggae in ska zvoki ter tako ustvarili karibsko vzdušje sredi Tolmina. Omenil bi še Teenage Bottlerocket, ki so v živo zveneli veliko bolj udarno in »pekoče«, kot na albumih posnetih v studiu. Dan so zaključili legendarni New Yorški hardcorovci Madball, ki so publiko spravili v evforično mosh pitanje in vratolomno stage divanje, ki bi jim ga zavidali še v potapljaškem društvu Maribor. Kot zadnji so sicer nastopili nemški Beatsteaks, ki pa danes s punk rockom nimajo več veliko skupnega in temu primeren je bil tudi njihov nastop.

V četrtek je poletno sonce že zgodaj začelo s svojim vročinskim pohodom, zato je hlajenje v Soči bila edina logična izbira. V ozadju pa spet prijeten zvok punkrocka. Navdušili so predvsem Dead Neck in ruski Siberian Meat Grinder, ki so z mešanico trash metala in punka popolnoma obnoreli večbarvne irokeze, ki so se po koncertu gnetli pred šotorom s promocijskim materialom. In to je edina prava gesta za izkazovanje podpore glasbenikom, saj gre ta denar direktno v njihove roke. Popoldansko dogajanje na glavnem odru so otvorili še eni povratniki iz Kalifornije, Death By Stereo, ki so s hardcore punkom in občasnim kričečim vokalom položili odlične temelje brazilskim crossover trasherjem Ratos De Porao, ki so na festivalu nastopili prvič. Sledili so legendarni street punkerji The Exploited, katerih nastop je pokvaril izjemno slab zvok in nerazumljivo naganjanje ljudi oziroma stagediverjev iz odra. A niso prav stagediverji sestavni del punkerskih koncertov? Raised Fist so se za moje pojme na oder Punk Rock Holidaya vrnili prehitro, saj so pokazali veliko manj, kot na lanskem nastopu. Četrtkov punk rockerski večer so zaključili ska punkerji Less Than Jake, ki so poskrbeli celo za vdor glavnega odra, ki ni zdržal množice njihovih navdušencev. Poškodovanih seveda ni bilo, saj so punkerji v vseh teh letih boja proti skorumpiranim politikom in kapitalizmu dobili že precej trdo kožo

In na koncu še petek. Dopoldansko praženje na plaži so najbolj zaznamovali angleški Almeida iz Brightona s svojim tehničarskim trash punkom, ki pa me kljub vsemu ni toliko prepričal, da bi odšel do šotora s promocijskim materialom. Morda so moje pristranske misli bile že preveč usmerjene v poslastico zadnjega dne - Satanic Surfers. Pred tem so na glavnem odru veliko dobre energije pokazali Darko, ki so leta 2013 nastopili tudi v mariborski Pekarni. Kljub temu, da so otvorili petkove koncerte na velikem odru jih je publika sprejela izjemno dobro, glede na njihovo majhnost v tej sceni. Tukaj bi omenil še francoske Forus, ki so s svojim hitrim skate punkom zelo navdušili, saj večina novejših bendov zveni kot neposrečeni poizkusi obuditve devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je skate punk scena naravnost cvetela. Med nastopom starih borcev Venerea iz Švedske me je popolnoma razočarala publika, ki dobremu nastopu ni namenila primernega odziva. Kaže, da so bile punkerske duše po štirih dnevih že pošteno načete in zadnje atome moči je bilo potrebno hraniti za Satanic Surfers, ki so se lansko leto po sedmih letih pavze ponovno vrnili na uporniško sceno. Medtem so publiko dokončno ogreli domači borci Elvis Jackson, ki se z zadnjim albumom Radio unfrendly ponovno vračajo v trše punk rockerske ritme.

Težko bi si predstavljal boljši zaključek letošnjega Punk Rock Holidaya, kot z nastopom karizmatičnih Satanic Surfers, ki so dokazali, da jim sedemletna pavza ni prišla do živega. Odličen nastop s kvalitetnim glasbenim performansom je dokončno začinil vokalist in idejni vodja Rodrigo Alfaro, ko se je s široko razprtimi rokami iz odra pognal na roke navdušene publike.

Še sploh obstoja razlog, da zamudite prihodnji Punk Rock Holiday, ki se bo drugo leto odvijal na isti lokaciji med 9. In 12. Avgustom?

Facebook Twitter Deli