Skvot Pekarna je minulo soboto, 28. 2. 2015, vnovič pokazala svoj primarni namen. Namen skvotov je namreč razbijanje trenutnega enoumja, ki nam neusmiljeno vlada in nas celo sili v nepremišljeno strinjanje. Trenutna kulturna paleta nam ponuja zgolj vlogo konzumenta in ne sokreatorja kulturnega dogajanja. Vse je nastavljeno in fokusirano zgolj na potrošnjo in ne na sobivanje ali če hočete, sokreiranje. Zato je vloga raznih skvotov danes še toliko bolj pomembna. Konvencionalni »ponudniki« kulture namreč le redko ponudijo priložnost nekim subkulturnim aktivnostim, zato so slednje prepuščene same sebi. Tako je nastala Pekarna in tako je nastal koncertni cikel Punkrock, ki se, če imam prave podatke, v dvorani Gustaf odvija že od leta 2009. Šest let kasneje Punkrock koridor še kar brca in s tem le potrjuje, kako krvavo današnja družba potrebuje takšne dogodke, četudi se ji očita prekomerna apatičnost.
Da je apatičnost lahko tudi tujek, so prvi pokazali domači punkrockerji Puna Kapa, ki kot trio nadaljujejo zgodbo propadle skupine Malo Morgen. Četudi se stvar sliši nekoliko nevoščljivo, je kar dobro, da so Malo Morgen razpadli, saj Puna Kapa prinašajo veliko več svežine in odraslosti kot predhodni kvartet. Končno so se izvili iz popolnega primeža Ramonesov in Kud Idijotov ter pokazali, da premorejo tudi lastno kreativnost. Seveda se še vedno sliši pridih prej omenjenih skupin, ostajajo tudi družbeno kritična besedila, katerim zdaj še uspešno dodajajo nekaj več ostrine in bolj dinamičen nastop. Ko sem že skoraj na glas razmišljal, da me na trenutke spominjajo celo na Scuffy Dogs, so fantje nepričakovano zaigrali Mojo generacijo in jo seveda posvetili prehitro preminulemu pevcu Tomu iz prej omenjenih Scuffy Dogs. Puna Kapa so kljub nekaj majhnim tehničnim pomanjkljivostim dodobra segreli občinstvo in položili temelje reškim razgrajačem Krešo i Kisele kiše. Slednji so me popolnoma presenetili. Gre namreč za pravi live bend, ki na tonskih posnetkih niti približno ne pokaže vse punkerske ostrine, ki na koncertih preži na občinstvo. Ne glasbeno in ne vizualno. Možje v pajkicah v stilu The Adicts v svoj hiter punkrock, ki bi ga lahko primerjal s kalifornijsko frakcijo devetdestih let prejšnjega stoletja, odlično integrirajo zvok pozavne, ki pa v večini primerov sploh ne kliče po ska ritmih, temveč le podpihuje lomastenje po bobnih in hitri tempo kitarskih riffov. Spet bi se morda lahko spomnil na Scuffy Dogs, ki so v podobne namene uporabljali saksofon, vendar gre pri Krešu i Kiselih Kišah za občutno hitrejše ritme in večjo mero zajebancije, ki z družbeno kritičnimi besedili kljub vsemu trdno ostajajo na realnih tleh. Reški punkrockerji se namreč preklemano dobro zavedajo resnosti moralnih zablod, vendar skozi pravo mero zajebancije iščejo svojo pot preživetja ali če hočete, obstoja kot takšnega. O tem zgovorno priča pesem z naslovom Ja nemam više razloga da živim. Odličen nastop, ki je na oder privabil domače subkulturne atašeje na družno prepevanje pikrih opazk trenutnemu sistemu in skupno snovanje boljšega jutri. Družno prepevanje je bila tudi brca med oči vsem ozkogledim nacionalistom, ki širijo ali vsaj poizkušajo širiti idejo o slabih sosedskih odnosih in nastrojenosti proti južno ležeči sosedi. Z nekoliko spremenjenim naslovom bi tem ničvrednežem lahko družno zapeli Vi nemate više razloga da živite! Za razliko od punka, ki na razočaranje elite še vedno živi in glasno, tako kot daljnega leta 1974, opozarja na plenjenje elitnih lož. Dokler se bodo elite okoriščevale na račun večine prebivalstva, bo živel upor in z njim tudi punk. Nasprotniki te subkulture se sploh ne zavedajo, da jo prav oni držijo pri življenju. Morda danes še bolj kot ob njenem nastanku.
Na koncu bi veljalo pohvaliti še tonskega tehnika, ki je nekakšen »stric iz ozadja« in morda zato, od publike velikokrat pozabljen. Sobotni koncert je imel namreč odlično zvočno podobo, kjer je bilo razmerje med glasbili dodobra uravnovešeno in skladno z glasbenim stilom, ki so ga preigravali možje dvignjehnih pesti. Torej, dvignjena pest PROTI elitizmu in ZA tonskega mojstra, vsaj iz moje strani.
 |  |  |  |
 |  |  |  |
