Dana?nja plastika je posve?ena VHS kasetam in dru?inskemu izletu v Izolo. Dana?nji plastificiranec je v osemdesetih letih prej?njega stoletja zataknjen anonimne? Sellorekt aka LA Dreams. V?eraj je bil izdanj njegov tretji album Vivid Colors. Opus je kratek a zelo obse?en - za?en?i v rani mladosti prej?njega stoletja z vplivi Tangerine Dream in Depeche Mode je osedlal svojega Rolanda SH-101 in zajahal z evforijo in nostalgijo. Zadnji dve leti je izdal ?e zajeten kup vrhunske nostalgi?ne digitalne glasbe.
Ne bi mogli re?i, da kvantiteta vpliva na kvaliteto muzike posnemajo?e osemdeseta, vendar pa se na trenutke zdi ?e preve?krat sli?ana. Obstaja nekaj osnovnih prijemov in kombinacij pri delanju muzike z sintisajzerjem in tudi ti lahko postanejo obrabljeni kot stare vilede. ?e pribli?no mesec nazaj smo pregledovali Com Truisa in njegov poslednji album WAVE1 in ugotovili, da, kljub temu, da se lahko za?ini in oplemeniti elektronsko glasbo, ki imitira osemdeseta, avtorji tega no?ejo, kot da bi hoteli za vedno ?iveti v neonski iluziji.
Z razvojem prvih elektronskih komponent za ustvarjanje glasbe so za?ele mo?nosti upogibanja zvoka eksponentno nara??ati. Krivulja eksponentne funkcije pa strmo nara??a in se vedno manj premika stransko, torej zgolj vertikalno. Ali je glasba torej pri?la do to?ke, ko zvo?ni in?eniring ne predstavlja ve? ovire in obstajajo le ?e navidezne ?anrske meje, ki jih postavljajo avtorji sami? Zdi se, da lahko sintisajzerska glasba osemdesetih z nekaj me?anja ?e vedno pridobi mentaliteto sodobnega alter-net-ega in njegovega parano?inega mi?ljenja. V pri?akovanju me?anja nostalgije in paranoje ?akamo torej na elektroniko stare dobe z glasom sodobnega ?loveka.
