Clockwork Psycho - I Don't Give A Fuck

Bila je sobota 18. februarja in v ormoškem Unterhundu sem imel priložnost prvič v živo videti in slišati, kako zveni prva slovenska psychobilly skupina, katere prva postava je pevka, ki še za nameček udarja po kontrabasu. Spoiler alert: zveneli so usekano dobro.  Govora pa je seveda o ljubljanskih Clockwork Psycho.  

Že s prvencem Nightmares From Laibach (2014) so dvignili veliko prahu na psychobilly sceni, kar jim je naposled tudi prislužilo naslov »European psychobilly newcomers of the year 2015«. V tokratni izdaji Plastike, pa vam predstavljamo njihov drugi CD I Don't Give A Fuck, ki je izšel maja lani pri Diablo Records.

Na slednjem se vrsti 12 komadov, ki se, za razliko od debija, ne naslanjajo toliko na pank, temveč na bolj ostrejšo rok osnovo. O tem priča več trših kitarskih riffov, ki so bolj hard rokovskega značaja. Pomaga pa tudi renčeči glas kitarista Ala Eržena in mestoma tudi back vokal bobnarja Marka Valanta. A da ne bo pomote, tudi pevka Clockwork Lilith zna vpiti. Temu je poslušalec priča že v prvem in naslovnem komadu I Don't Give A Fuck s hitrim ritmom kitare, bobna in kontrabasa. Takoj je jasno, da navzlic poimenovanju, to ni glavna tema albuma in da trio z njim misli presneto resno. Tematsko gledano gre vsem pesmim pripisati grozljiv podton s kapljico strupa in tisto malo zlobe, ki nam je vsem lastna – ali pač? Morda se Clockwork Psycho s tem zdijo malo da ne jezni, ampak to je tista zdrava mera agresije, ki albumu prinese pozitivno energijo. Temu se ni kaj čuditi, saj je kot avtor besedil naveden tudi žal prezgodaj preminuli Louwrens Jordaan – Lou, ki je pomembno vplival na rockabilly in psychobilly sceno pri nas. Psychoti so mu v znak prijateljstva tudi zato posvetili album.

Na I Don't Give A Fuck ni slabega komada. Ne, tudi priredba Sweet Dreams ni bila slaba odločitev za v seznam in deluje še kako dobro v pyschobilly preobleki z implicirano mračno seksualnostjo. Omembe vredna je tudi Clockwork Psycho, ki lahko, če že ni, postane himna benda, saj predstavi  njegov karakter na najboljši možen način: The fire – the fury – of an evil bitch – and that evil bitch is me – Tick-tock clockwork – your time is running out – the darkness needs to feed. Sledeča After Midnight pa se za ta glasbeni žanr značilno sklicuje na podobe iz grozljivk, konkretno: doktorja Jekylla in gospoda Hyda. Zadnja na albumu je instrumentalna Let's Go in je posrečen send-off, ki ga spremlja zloben smeh, najbrž samooklicane »evil bitch«. Častno omembo  si zaslužijo še: Library of Abandoned Hope, Runnin' With The Demons in Corpse That Stayed. Ampak, ker bi bilo škoda izpustiti še ostalih 5, ki jih nisem omenil, bomo za vas predvajali kar cel album, ki je dolg 34 minut.

Za na konec pa kot bi rekli Psychoti: »STAY SICK, STAY PSYCHO!!!«

 

Facebook Twitter Deli
0 comments