V tokratni plastiki predstavljamo kantavtorico Jessico Pratt in njen tretji studijski album Quiet Signs. Gre za prvi album, ki ga je v celoti posnela v profesionalnem studiu. Quiet Signs je minimalistično producirana zbirka devetih avtorskih pesmi, ki nadaljuje izročilo folk glasbe iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Kljub studijski kvaliteti ima album domačen, pristen prizvok kot bi poslušal skladbe, zaigrane v dnevni sobi kalifornijskega pribežališča hipijev.
Quiet Signs zveni kakor da bi ga napisal Nick Drake za Vashti Bunyan, Sybille Baier ali Karen Dalton. Sanjave harmonije, akustični instrumental in osebno-izpovedna, nekoliko abstraktna besedila, hkrati polna otožnosti in hrepenenja. Tisto, kar Jessico Pratt loči od vseh vplivov in asociacij, ki jih opazimo, je predvsem njen unikaten glas oz. vokalna interpretacija besedil, ki melodičnosti in harmoničnosti doda nekaj (skoraj otroško) nedolžnega, a hkrati modrega, mističnega in čarobnega.
Pesmi na izdaji Quiet Signs se organsko prelivajo iz ene v drugo, s čimer poslušalcu dopušča, da z avtorico vstopi v neprekinjeno sanjarjenje. K temu pripomore tudi posebna avtoričina interpretacija besedil, ki z manj jasno artikulacijo poslušalcu dopušča, da se lahko popolnoma prepusti zvokovni, čutni plati, ne da bi obenem vseskozi razmišljal o pomenu samih besed. Pravzaprav bi se manj pozoren poslušalec, ki mu angleščina ni prvi jezik, lahko sprva vprašal v katerem jeziku sploh poje.
Abstraktna, večplastna besedila se tematsko gibljejo med bivanjskimi in ljubezenskimi. Klavirskemu uvodu s primernim naslovom »Opening night« sledi eksistencialno pesimistična »As the world turns«. Avtorica ob prepevanju »I know the world is turnin', burnin on the wild words« poslušalca očara z opojnim glasom, ki muzikalno razodeva možno spokojnost ob zrenju v bivanjski absurd. »As the world turns« se od nadaljnjih treh pesmi (»Fare thee well«, »Here my love«, »Poly Blue«) razlikuje po tem, da ne poje o izgubi, poslavljanju oz. »njemu« (»He's sincerely worn this heart of mine, he's not really gone, he's in my mind«). A to ne pomeni, da je omenjena trojica pesmi manj pomenljiva.
Ko se album »Quiet signs« že pošteno prevesi v drugo polovico, nam Prattova v vero izprašujoči skladbi »This time around« ponudi enega bolj izstopajočih, čustveno doživetih trenutkov, ko se njen otroško nežen glas izpoje v preprosti misli »It makes me want to cry«.
Po morda najintimneje zasanjanima, s čudovito, harmonično rahločutnostjo obogatenima skladbama »Crossing« ter »Silent song«, se album zaključi s pesmijo »Aeroplane«. O slednji je Jessica v enem izmed intervjujev razodela, da gre za njeno »najstarejšo« na albumu, ki jo je le nekoliko predelala. Hkrati je pojasnila, da je zaprtost letalske kabine, v kateri se praviloma nihče ne pogovarja, kraj tiste vrste, kjer človek prejme »inhalacijo čustev«, in kjer sama opravi veliko pomembnega »procesiranja«. Konsistentno navdihnjena zbirka skladb »Quiet signs« se z nad oblaki rojeno refleksijo (»Reflection of your memory in the window And beneath the plane, city lights are a-twinklin'…«) zaključi v pesmi, ki potrdi mojstrstvo kantavtorice Jessice Pratt (»But still this blood runs blue, cut it red and loose for you, fast our northern star, paler then out of view«).
S »Quiet signs« je Jessica Pratt izpopolnila tisto vejo kantavtorske umetnosti, ki s pomočjo »znamenj spokojnosti« poslušalca napoti v meditativno popotovanje po subtilnejših bivanjskih pokrajinah.
Tadej Jambrovič
