Koala Voice - Wolkenfabrik

Roko na srce,  smo malce pozni na zabavo, saj se je ta ob izidu plošče zgodila že konec oktobra. Naše edine avtohtone vrečarje pa smo v Mariboru lahko slišali in videli v začetku novembra. Vseeno je na mestu, da Koala Voice in njihov drugi izdelek Wolkenfabrik predstavimo tudi v MARŠ Plastiki.

 

Kaj bi se lahko še reklo o punci in treh fantih, o katerih so obširno poročali že drugi mediji? Nekateri morda trdijo, da je skupina odrasla, ker so pesmi bolj melodične pa tudi več umirjenih se znajde na albumu. Vendar pa gre tukaj še zmeraj za isti Koala Voice, ki z mladostniško vnemo, a hkrati brez nuje po dokazovanju in uveljavljanju, ne zida gradov ali tovarne v oblakih. Prej gre za miselne oblačke -  ideje in vtise, ki jih je skupina nabrala v kratkih a plodnih letih in jih kondenzirala na albumu Wolkenfabrik.

 

Vokalistka in kitaristka Manca Trampuš je na Wolkenfabrik skočila iz svoje koalje kože – kostuma, dobesedno in v prenesenem pomenu. Svoj karizmatični glas zna uporabiti tudi nežno in za register višje, kot na primer v pesmi Julian, ki me z besedilom spomni na Williama, ki ga opeva skupina The Smiths.

Prvič lahko Manco slišimo tudi v slovenščini v Vede premikanja, ki je bolj govorjena kot peta. Enak stil podaje besedila pa rabi tudi v naslednji angleški Remain Silent. Za obe pesmi se lahko trdi, da punca ve kako uporabit svoj glas z zvočno podlago, saj se ob poslušanju melodija in besedilo stapljata domala simbiotsko.

Človeka na noge brez dvoma postavi med drugim tudi Filmska – inštrumentalen song, kjer se prav luštno prepletajo melodije glavne kitare Domna Don Holca, ritmične kitare Mance in basa Tilna Prašnikarja skupaj z bobnanjem njegovega brata Mihe. Ta skladba je samo še en dokaz kako dobro uigrani so člani skupine tudi med seboj.

 

Izpostavil bom samo še tri pesmi, mimo katerih zares ne morem:

Ghosts - lirično melanholična, melodično ljubezenska. Taka fajna za stiskanje na koncertu s svojo izbranko ali izbrancem.

Kitten on a Journey – že sam naslov je dovolj posrečen ampak kitara in boben pa Mančin vokal … ahhh! Progresiven in udaren rock komad, pri katerem je spet nemogoče ostati ravnodušen.

In nazadnje še What the French really said, ki je posrečena referenca  na naslov pesmi The French Say iz prejšnjega albuma. Tokrat je pesem zares odpeta v francoščini in je pesniško najbolj svobodna. S tem pa ne zgubi prav ničesar koala glasovnega.

 

Koala Voice z Wolkenfabrik dokazujejo, da jim ni pošlo mladostne energije, zdaj jo kvečjemu znajo samo še bolje usmeriti v glasbo, ki bo stežka kdaj zastarala. Menim, da jim je s pričujočim izdelkom uspelo ustvariti brezčasen asortiment skladb, katerim bom vrlo rad namenil svoja ušesa vsake toliko časa.

 

Vašim pa že v naslednjem trenutku prepuščamo v poslušanje vseh deset pesmi z albuma Wolkenfabrik.

 

Facebook Twitter Deli
0 comments