Pri hiši Moonlee Records je to pot izšel album, ki je nalašč ustvarjen za poletje. Govorimo o albumu Čuka bije pumpa ljubljanske post-punk in power pop zasedbe Lelee.
Zdi se, da iz albuma žari energija in toplota sonca, morda prav tistega makedonskega, pod katerim je bil rojen kitarist in pevec Damjan Manevski. Njegov za post-punk značilen žvenket kitare z močnimi akordi daje prav takšen bleščeč vtis. Prodorna basovska linija Jelene Rusjan se lepo spaja z bobnarskimi vložki Jana Kmeta, ki se je sicer nedavno v bunker pop bandu balans izkazal za več kot dobrodošlo pridobitev. Na vokalih Jelena in Damjan, vsak zase, prepletata srbske in makedonske ubeseditve, preplet pa dobro prileti na glasbeno plat komadov.
A kaj dela album Čuka bije pumpa poletnega, razen datuma njegovega izida? Pravzaprav ravno milje glasbenikov, ki prihajajo iz držav bivše Juge in so še dovolj blizu Jadranu. Lahko bi rekli, da od tod izhaja karizma in čar Lelee, ki si je svoje stičišče našel v Ljubljani – izletniški in turistični metropoli, ki doda vpliv na ustvarjanje zvoka in glasbe zasedbe.
Pesmi na albumu Čuka bije pumpa zvenijo lahkotno in prijetno. Za to je v večji meri zaslužen pristop k vokalom, ki namigne deduktivnemu iskanju preteklih zasedb tria. Govorimo o podajanju besedila z bodisi mehkim in čutnim Damjanovim vokalom, ki ga poznamo iz indie rock skupin Rush to Relax in Molokai, bodisi po potrebi razgiban, jezen, močan Jelenin vokal, ki spomni na njeno delovanje v punk bendih TRUS!, Škrip Inc. in Borghesia. Ni presenetljivo, da je Jelena v ospredju kot vokalistka v komadih Kratkog daha in Generacija XYZ. Sploh slednji je punkovsko izstopajoč v smislu surovosti kitarskih linij in tudi emfatičnega bobnanja. Dinamika ženskega in moškega vokala, ki se v komplementarnih barvah glasu izmenjujeta in dopolnjujeta, daje albumu širino. Besedila pa izhajajo iz notranjih življenj in občutenj benda.
Rezultat vsega tega je oglaševana “popovska dostopnost”, ki jo na plano povleče nostalgija zavoljo skupne ex-yu zgodovine, ki v betonskih igriščih Lelee-ja ni prav nič napačnega. Iz tega miljeja torej Lelee izhajajo in gradijo nove spevne strukture, ki jim svoje synthovske čarovnije doda še Primorec Blaž Gracar. Sprva je bil le gost na singlu Kopnež, najbolj umirjenemu komadu plate, s koncertiranjem pa postaja vedno bolj polnopravni član benda. Drugi sintetizator je za komad Srce namenil Uroš Milkić. Iz tega komada izhaja tudi naslov albuma Čuka bije pumpa, Uroš pa je poleg sintetizatorja dodal še vokal na Kopnežu in Generaciji XYZ. Še en albumski gost je Andrej Fon alias Olfamož, ki je posodil svoj saksofon v 2. singlu, Ništavilo, in s tem pomagal ponuditi enako neobremenjeno, a za ušesa zanimivo zvočno izkušnjo, ki je nismo vajeni v takšnih bendih.
Nasploh so Lelee band, ki za čas in prostor, v katerem delujejo, prinašajo novost v zvočnem izrazju - trejdmark iščejo v mešanju glasbenih žanrov in preigravanju vedrih ter razgibanih melodij z zapomljivimi refreni in bridgi. Lelee in njihov album Čuka bije pumpa lahko zavrtite skoraj ob vsaki poletni priliki, ker preprosto - paše.