15. novembra 2018 smo v Jazz Klubu Satchmo na MARŠ Klubu gostili Madame Brumowski, melanholično indie rock zasedbo prekaljenih mačkov mariborske glasbene scene. MARŠeva ekipa se je takrat spraševala, kako to, da skupina še ni izdala albuma, ne digitalno ne v fizični obliki. Madame Brumowski so namreč že do takrat ustvarili (in na koncertu tudi predstavili) dovolj poslušljivega avtorskega materiala. Kolikor vem tudi bootlega, ki bi nastal v podobnih okoliščinah tistemu skupine Patetico, ni bilo na spregled, s tem pa nismo imeli praktično nobene možnosti prisluhniti zasedbi, razen na koncertih.
Album zato zame nosi prikladen naslov, Čas - res je že bil, da album uradno izide. Izšel je v zaključku lanskega decembra, lahko ga pretočno predvajamo prek bandcampa, ali pa v fizični obliki vstavimo v CD predvajalnik.
Na albumu je 11 skladb, za katere je besedila prispevala Špela Huzjak, sicer glavna vokalistka ter violinistka zasedbe. Njeno goslanje skupaj s krepko basovsko linijo Stojana Kralja ter melodično kitaro Aljaža Tulimirovića, skupaj z bogato teksutro, ki jo z bobnanjem dodaja Matjaž Lorber ustvarja sozvočje, edinstveno za Madame Brumowski in njena največja odlika.
Gre za premišljeno in spretno glasbeno komplementarnost, ki narekuje, kdaj se violina oglasi in kdaj utihne ter prepusti melodijo kitari. V komplementarnosti katera izmed inštrumentov igrata istočasno v različnih frekvencah oz. registrih, in s tem drug drugega izmenično podpirata. Po navedenem se morda zdi, da glasbene kompozicije temeljijo na času samem in zapletenih časovnih podpisih, kar bi v manj spretnih rokah lahko zvenelo sterilno, a v vseh 11ih skladbah Madam Brumowski zvenijo precej melodično in spevno.
Bend žanrsko res označimo za melanholičen indie rock, in nekatere skladbe so res izraziteje počasne in žalostne v tonu, na primer komada Nasmeh in zaključni Tiho. A hkrati na albumu najdemo tudi nekaj živahnih skladb, takšne so inštrumentalna Enajstka ter Morje in Moj dan, v katerih kitara kar pogumno niza tone strun, Špela pa pojača svoj glas.
Vsekakor gre za emotivne in z močnimi impresijami prežete skladbe, kar se kaže tudi skozi pripovedna in izkustvena besedila Huzjakove. Že prva, naslovna skladba Čas jasno nakaže lirično smer albuma. Začetna kitica s preigravanjem guncajočega kitarskega akorda riše impresije z besedilom: »Dežne kaplje, mrk pogled / listje v vrtincu, temen plašč / sončni žarek, nežen dotik / drevesa v popkih, zvenek glas«, kasneje pa skupaj z violino, ki ponese komad iz okvirja, ter ponavljanjem besedne zveze »Drveči vlak časa izginja« oddrvi v zares lep, čuten zaključek, kot da bi se vlak iz skladbe osvobojen iztrgal iz tračnic in vzletel v nebo. Zagotavljam, da se bo sladosluhcem ob tem od ugodja naježila koža in takšnih izletov na albumu Čas Madame Brumowski ni malo.
Priznam, da sem ob prvem nepozornem poslušanju albuma imel občutek, da je preveč melanholičen in da se, oprostite izrazu, kar malo vleče. A, kot rečeno, le ob prvem, nepozornem poslušanju. Nekatere skladbe so res daljše od 5ih minut, a jim je dolžina pravzaprav v prid in ni sama sebi namen. Bend lahko znotraj širokih časovnih okvirjev docela razvije glasbene ideje, ki zato ne zvenijo prisiljene.
Gre za zrel in premišljen prvenec te za naš prostor res edinstvene zasedbe, ki poslušalca nagradi, če si za album, od začetka do konca, res vzame - Čas.
