Mist - Free Me Of The Sun

Iskreno vesel sem dejstva, da naša tla premorejo suvereno doom metalsko in primarno žensko skupino Mist. Razmerje članic in članov skupine je enako 4:1. To izpostavljam kot zanimivost, saj je v glasbi, sploh takšni bolj trdi, malo žensk, ki bi jo skupaj ustvarjale. 

Basistka Neža Pečan mi je povedala, da »kljub navidezni enakopravnosti, ženska v bendu še vedno vzbudi bodisi pozitivno bodisi negativno reakcijo pri poslušalcih.« Meni pa, da bodo »resnično enakopravnost na metal sceni dosegli takrat, ko ljudje ob tem ne bodo več presenečeni.« Zato tudi »najbolj ceni(jo) tiste, ki se osredotočijo na (njihovo) glasbo.«

O tej kmalu, a naj vam še predstavim ostale člane Mist: glavni, nepopustljiv, vokal benda pripada Nini Spruk. Z glasom, ki niti malo ne zaostaja za njenim in ritem kitaro jo spremlja Ema Babošek. Za temno-težke harmonije na basu skrbi Neža Pečan. Obe dekleti tudi prispevata besedila. Ema praviloma piše o vtisih iz narave, urokih in ritualih, Neža pa o svojem notranjem doživljanju sveta. Del ritem sekcije na bobnih sestavlja Mihaela Žitko, virtuozno soliranje na kitari pa pripada roki Blaža Tanška.

1. junija so Mist izdali svoj prvi album polne dolžine, imenovan Free Me Of The Sun pri nizozemskem Soulseller Records. Skupina je že leta 2013, takrat še brez Blaža, izdala demo ploščo s preprostim naslovom Demo. Z njo je zgolj z dvema pesmima prepričala širno javnost in kritike ter osvojila evropske odre. 2015. je morala iziti še kratka plošča Inan', da lahko sedaj tri leta kasneje potrdimo, da so z Free Me Of The Sun Mist dosegli višek svojega dosedanjega ustvarjanja. Naziv slovenskih »priestesses of doom« in primerjave s skupinami kot so Black Sabbath, Coven, Pentagram ipd. so povsem upravičene, saj deseterico komadov z omenjenega albuma odlikuje prvinska energija 70-ih in 80-ih let, podkrepljena z izvirno strukturiranimi aranžmaji, tektonsko silo riffov ter energičnima ženskima vokaloma.

Začenši z mračnim The Ghoul, ki ga uvedejo počasni in težki toni kitar, kot poslušalec takoj začutiš tesnobo. Potem pa se priključi še vokalistka Nina, ki tako prepričljivo podaja besedilo, da imaš občutek, da je mora sedla na tvoje prsi. Zlahka se vživiš v opevano ubogo dušo, ki je bila prekleta in zdaj zblaznela pustoši okoli sebe, kar jo v njenem trpljenju pušča osamljeno.

Ora Pro Nobis oziroma »molite za nas« je verjetno res nekaj, kar bi si v mislih izrekel, če bi se znašel v središču obreda klicanja duhov, kakršnega opisuje ta pesem. Mihaelini bobni na začetku komada fino pričarajo okultno vzdušje, melodijo pa nosi le Ninin glas. A ko zažagata Nežina in Blaževa kitara, si lahko prepričan, da ne prihaja nič dobrega, razen tega, kako harmonično se povežeta Ninin in Emin glas proti koncu komada.

Za White Torch se mora izpostaviti refren, kjer praviloma globok in odmeven glas glavne vokalistke Nine doseže višji register in služi kot dokaz, kako vsestransko ga zna uporabiti, komadu samemu pa doda zagon.  

December je počasen komad, ki ponazarja zimski čas in depresijo, ki jo povzroča malo sonca, večna belina in mrtva narava … Lep atmosferski dodatek je tudi govorjeno besedilo, ki na poetičen način opisuje moškega, ki je najverjetneje podlegel hipotermiji. 

Altar Of You ponudi skozi svojo dolžino tiste značilne, ljubiteljem dooma tako všečne, riffe. Posluži se tudi govorjenega besedila, vendar ob izteku komada, tako da zadnja zavpita vrstica, ob hipnotičnih zvokih solo kitare, še kako pride do izraza.

Disembody Me je samo še en odličen komad, kjer vokal prehaja od žalujoče morečega do presenetljivo energičnega. Morda bo komu v spotiko le predelava izvirno black-sabbathovskega doom riffa iz 70-ih. Sam sem vseeno mnenja, da to ni nekaj ob čemer bi se človek moral zmrdovati, ampak bi skupini lahko priznal uspešno in domiselno rabo.

The Offering je prelep dar različnih riffov in na žalost najkrajši komad, saj, ko udari poslednji takt, ne moreš da si ne bi zaželel, da ne bi minil tako hitro.

Podobno kot lirskega subjekta odvede demonski neznanec v Demonized tudi ta komad poslušalca popolnoma osvoji z melodijo in enkratno vokalno ekspresivnostjo, ki z besedilom spominja na zgodbo naravnost iz kakšne balade.

Delirium na enak način uspešno slika stanje zmedenosti s prividi in te ponese v blazen vrtinec, ko po 4. minuti začne divje zavijati kitara.

Naslovna in končna Free Me Of The Sun se začne kot nekakšna z lirično magičnostjo neizprosne narave prežeta kavbojska rok balada, ki pridobi na energiji ob 2. minuti z uvodnim zamolklim bobnanjem. Temu se pridruži vedno glasnejša kitara in činele, nakar se razživi celotna melodika, ki se vse do konca nadaljuje v srednjem tempu. Resnično presunljiva skladba.

Free Me Of The Sun je soliden album, za katerega morda res drži, da s svojim tradicionalnim zvokom ter besedili za doom metal ne predstavlja nekaj presenetljivo novega. Kljub temu pa se poleg sijajnih riffaž kot tudi ekspresivnih vokalnih linij ter atmosferskih melodij čuti iskrenost in ljubezen skupine do tega stila glasbe. Album lahko zato tudi služi kot dober vstop v ta žanr in tudi samo ustvarjanje skupine Mist.

Facebook Twitter Deli
0 comments