V času, ko se svet ponovno spogleduje z neomejeno rušilno močjo atomskega orožja, bodisi s kokicami v rokah po svetovnih kinoddvoranah, bodisi z bolj resnimi namerami v generalštabih svetovnih velesil, kjer se premleva vprašanje “Bi, al ne bi?”, je jasna le ena stvar - Jedino Bubašvabe Preživljavaju Černobil.
No, bubašvabe in ufurani panksi z irokezami, dreadlocksi in železnimi oklepi iz netov na hrbith. Silhuete teh preživelih bojevnikov, ki se po apokaliptičnem uničenju sveta dvigajo iz megle in ruševin lahko vidimo na odlični naslovnici nove EP izdaje Göteburških krasterjev Swordwielder – Wielding Metal Massacre. Stenchcore plošča kot se spodobi, na kateri bend poleg vseh »nujnosti« žanra in zvoka po katerem jih poznamo, vpelje še nekaj zanimivih prehodov in nepričakovanih odločitev.
Bend že od začetka ne dolgovezi, saj se prvi komad začne s hitrimi, skoraj surf rockerskim, začetkom na kitari in hi-hatih, ne pa s kakšnim počasnim riffom na basu, kot bi to pričakovali od otvoritveniih crust komadov. Pred prvo kitico lahko slišimo zvoke mečevanja in borbe, kot jo napoveduje naslov Weapons of the Dark Ages, jebiga, ko te jedrska zima vrne nazaj v srednji vek, je temu treba prilagoditi tudi arsenal. Pesem je med najhitrejšimi na albumu in bendu kljub odsotnosti d-beata uspe obdržati hitrost in občutek distopičnih barbarov na neustavljivem vojnem pokolu. Pred zaključkom bend upočasni svoj tempo in za nekaj taktov se nam lahko zazdi, da poslušamo kakšno zgodnjo ploščo benda Amebix, ki so definitvno prispevali ogromno k zvoku stenchcora in crusta na sploh.
Sledi intro, ki bi jim ga zavidal mariskdo. Skoraj polovico Devil in command lahko poslušamo pljuskanje morja na obalo in zavijanje vetra, čemur se pridružujejo počasni riffi na basu in presenetljivo tudi synthi, ki v ozadju poskrbijo za še bolj mračno ambientalno vzdušje. Počasi se v skladbo vključi celoten bend, nakar zasližimo glasen »Truuuuuust!!!« in že v prvih verzih sklic na švedske sanje in na njihove someščane Anti-Cimex, legende švedskega krasta in hardkora. Glavno orožje komada so nedvomno hitri riffi, ki zapolnijo sredino komada, ki se nato postopoma ponovno umiri pred zadnjo kratko solažo, ki jih na albumu ni prav veliko.
Nevihtni oblaki se zbirajo nad krvavo zemljo in uničeno pokrajino, ustvarja se nova nevihta, ki jo prekine grmenje in naliv škrlatnega dežja. Beneath a Blood Red Sky, je pesem o nihilizmu in vsakdanjih nesmislih, o našem bežanju pred resničnostjo in slepem sledenju svetovnim voditeljem. Vsa ta čustva Swordwielder dobro predstavijo v dolgem uvodu, kjer lahko slišimo čiste vokale in skorajda spoken-word stil petja. Občutek obupa se na nas s težkimi bobni in gostimi riffi, nalaga še čez celoten komad, na tenutke pa zveni že nekoliko black metalsko, četudi veliko počasneje. Kitare se po zlovešči solaži osvetlijo tedaj pa lahko slišimo tudi zadnje verze pesmi, ki so napram začetku vzpodbujajoči in kličejo k skupnemu uporu, preden bo prepozno.
Skladba se razvije v klavirsko podlago, prehodnega Funeral Dirge, ki bi jo lahko prevedli v tišino, kot jo poznamo na pogrebih. Zanimiv komad, kar se tiče glasbil, ki jih v krastu ne najdemo prepogosto, ki pa služi le kot predtakt zadnjemu in tudi najdaljšemu komadu plošče Envy the Dead, z začetnimi gromečimi bobni in mazutno mastnih riffom, zaradi katerega ne bo ostala pri miru nobena irokezasta glava. Še zadnji epski staetement proti vojni in vsem njenim grozotam, ki zvočno zaokroži celotno ploščo.
Upajmo, da bo Švedom uspelo ploščo predstaviti tudi pri nas, saj nas od njihovega zadnjega nastopa v ljubljanski Gromki loči že kar 7 let. V Evropi bodo za distribucijo poskrbeli odlični Not Enough Records, zato ni izgovorov, da si je ne bi zavrteli pred atomskim uničenjem sveta in civilizacije kot je poznamo, ali pa celo vmes…
