Izkušeni prekmurski producent Timo Chinala je tik pred novim letom pri nemški založbi Laut & Luise izdal svoj debitantski album Dreamscape. Album z večžanrsko elektroniko tvori zaokroženo in premišljeno celoto, skoraj 45-minutno budno sanjajoče potovanje. Ceste so povečini mehke, vmes se zapeljemo tudi skozi dramatične tunele, album pa nas ob koncu prijazno potreplja po ramenih in odloži na puhasta tla. Brez površnosti, pufla, pleteničenja ali fejkanja, po poti dogodivščin, morda le en nostalgičen pomah v slovo, kot toplota ožarjenega jutra po preplesani noči.
Timo Chinala, oziroma Timotej Bertalanič, je glasbeni producent, katerega ustvarjanje je v naš prostor in čas umeščeno že dobro desetletje. Na slovenski grudi se je uveljavil in pridobil na prepoznavnosti v času nastopa na Klubskem maratonu 2012. Od takrat je imel kar nekaj izdaj na različnih založbah kot so M-nus, Alchemy Italy, Manual Music, Soundhitectures in Nie Wieder Schlafen, na kateri bo letos izdal vinilko (EP), ki je produkt kolaboracije z veteranom elektronske glasbe Petom Lazonbyjem aka Padrejem. Odvod njegovega ustvarjanja so tudi nastopi v živo. Le-ti so sicer precej redki, a zelo cenjeni, ker do svojih poslušalcev pristopa spoštljivo in svoje sete zastavlja skrbno. Posledično se je nadejati, da bodo ušesa in plesne nožice ob takšnih trenutkih skoraj zagotovo deležni neke vrste razodetja in katarze klasičnega dramskega trikotnika. Pa vendar, kot kažeje timochinalovski naravni pH produciranje glasbe in ne neposredno brušenje nočnih čeveljcev.
Za založbo Laut & Luise se je, kljub drugim ponudbam, na koncu odločil zaradi njihovega pristopa k založništvu. Laut & Luise ne izdajajo na veliko in vsepovprek, ampak za svojimi izdajami res stojijo in jih podpirajo. Njihov doseg je dober, vedo, kam bi se radi premikali, kako založbo poganjati, počasi in zavedajoč se, da skoraj ničesar ni mogoče ustvariti v enem dnevu. In ta filozofija se tako dobro sklada z ustvarjanjem glasbe in z Dreamscape, ki je po Timovih besedah nastajal pet, skoraj šest let.
Resno raziskovanje producentskega in glasbenega ustvarjanja ter tehničnega mojstrenje vedno terjata svoj čas, prav tako razvijanje občutka in glasbenega okusa. Slednji se Timu zdi izredno pomemben, predvsem kot vodilo po katerem se lahko ravnaš pri produkciji, ko prideš do stopnje, da ti je tvoje delo resnično in iskreno všeč in veš, da je zaključeno. Če na koncu nisi zadovoljen s tem, kaj si naredil, potem po njegovem mnenju še nisi pripravljen, oziroma zrel. Sam se je na koncu ustvarjanja albuma ravnal po občutku - ni razmišljal, ampak čutil, kaj je primerno za album.
Ob tem se recenzentki pojavlja vprašanje, kako lastno glasbo sliši producent? Se v njej izgublja, ga odnaša, si prihaja navzkriž, bi jo lahko poustvaril, če bi mu zbrisali vse datoteke na računalniku? Njej se glasba, sploh tista, v katero se skuša ali mora poglobiti, spreminja v pokrajine, ker le stežka posluša goli zvok (razen v primeru nenasičene improvizirane godbe). Sledi subjektivna sinestezija komadov na albumu.
Na albumu Dreamscape najdemo 8 komadov:
Golden
Zlate činelice se vrtijo v sončnem zahodu, na konstrukciji nekega plovila (bodisi zračno, bodisi vodno), čez nebo pokajo papirnate krogle, se razpočijo v milne mehurčke in resni hrčki igrajo marake, dokler sonce skoraj ne zaide.
Soft Hours
Gremo na plovilo in ne vemo kam. Če smo na zemlji, gremo morda nekam na jug. V bistvu pa gremo kar pod vodo. Modro zeleno. Ali so to pač oblaki? Vsekakor mimo priplava kit ali tip z zeleno glavo, ki nam sporoči, da imamo na tajnici sporočilo. Ampak, saj nimamo tajnice? Predaj sporočilo dalje, gluhi telefon, mi moramo dalje!
Weighed Down
Nastop pevskega zbora duhov na koralnih grebenih, nebo in
zemljo zvrtinčijo v horizont. Postanek skozi tunel do globin,
baje da je naslednja postaja obisk kolegov.
Fey
Res je, šli smo k žerjavom, ki so šli plesat po sončni svetlobi, potem ko so se najedli planktonov. Nergavi so od preobjedenosti, a vseeno plešemo z njimi.
Zugzwang
Hitro nazaj na podmornico! Pred nami se sestavlja neskončen zid iz opek, ki mu ni konca. Za las nas rešijo oblaki in globina tople noči. Ali strah pred zdrsom v nepremišljenostvodi v dolgočasje? Morda smo se znašli v nočni mori, a za varnostne ukrepe je poskrbel izkušen sanjač. Odprte oči in miren dih.
Inhere
Gremo mimo pojoče školjčne fontane, itak, en kup morskih deklic nam maha z repki, plujemo dalje med milijoni hektolitrov padajoče vode, med slapovi, fontanami in velikanskami vrtnimi zalivalkami. Nekdo se z vdihom prebudi iz sanj.
Everything Flows
Iz sanj se prebudim v sanje. Nimam podmornice, ne cepelina, se pa s kolesom vozim po pozni mesečini, po sončni bleščavi, po Pobrežju, Savskem naselju, ob Donavi, Renu, magari Mississippiju. Ljubezen, zrak, voda, svoboda.
Dreamscape
Tukaj se skriva kanček žalosti in melanholije. Vse obstaja - reke, tečni žerjavi, podmornice na nebu in resni hrčki. Le da ne obstaja hkrati. V tesnobni noči nas Dreamscape umiri. Vzemi si čas za sanjanje. Pomah v slovo, odzven! Repeat.
Recenzija albuma Dreamscape je nastala na podlagi osebne korespondence S Timotejem in nekaj informacij, podanih v kratkem intervjuju z njim v Svaštarnici Radia Študent, predvsem pa ob več kot desetkratnem poslušanju albuma in večletnem urjenju dojemanja glasbe na splošno – z družbeno-političnega gledišča, skozi sluh in preko telesa.
Dreamscape je recenzirala Nežka Struc.
