Plastificiramo že plastificirano. Lets Dance, drugi album kadrovsko preobražene vipavsko-ljubljanske trojice Loudspeaker Alliance je izšel dvanajstega maja v samozaložbi in je zastonj za poteg na skupinskemu band-campu, skupina pa danes recenzirani drugaš Lets Dance predstavlja v Kinu Šiška.
Marketinška dejstva na stran. Ko enkrat človek doživi Karmakomo in pol-playback z mikrosekundami evforije postane otopel za interkors med elektroniko in organskimi malenkostmi kitare, bobnov ali zgolj nekega odmevanja v angleščini. Ritem-sekcija tria zveni kot bi bila iz knjižnice tovarniško prednastavljenega sedmega disabletona. Ko pa vskoči producent Damir Juretič v koncu prvega komada z pravimi bobni stvari drastično oživijo in zapolnijo manjko organskosti, vendar ne za dolgo. Dolgi uvodi in skoraj pristni zanimivi pol-eksperimenti v zadnjih sekundah komada - to je skrajšana zgodba albuma. Vedno postane zanimivo komaj v zadnjih sekundah komada. Lep primer matiranja v zaključku komada je naprimer Shotguns in the Sunshine. Ritmičnem limbu prepuščen se skozi celoten album ne morem otresti občutka, da prihaja nekaj bolj plesnega.
Po petih letih je zavezništvo glasnih izdalo svoj drugi album, ki razen kitarskih pasaž ni slušno primerljiv z prvim albumom Continuous Error. Žive bobne je zamenjal računalnik, ki pa kljub svojim zmožnostim z bitom ne očara in - v paradoksu z naslovom albuma - ni plesno razpoložen.
Za konec še ožemimo eno umazano cunjo. Zakaj je celostna podoba benda predstavljena v angleščini? Ali ni abotno, da slovenec slovencu v angleščini poje? In če že širimo glasbo preko meja - kakšno je njeno sporočilo? Če je sporočilo Lets Dance, potem bend ni doprinesel ničesar novega v zeleno vejo slovenske alternative.
Luka Šinigoj
