Po dvaindvajsetih albumih od leta 1998 naprej, bi mirne vesti lahko sklepali, da se nekdo izpoje ali pa glasbeno izrabi. Redki so tisti, ki se lahko pohvalijo s tako ?iroko diskografijo. Sploh, ?e je te?ka in nekaj pomeni. Ne samo, da je nekomu fajn igrati, pa pa? igra.
Ne, Venetian Snares si je svoje ime ?e ustvaril. Ne zaradi ?tevila albumov, temve? zaradi kvalitete glasbe, ki jo da od sebe. ?tevilo albumov je zajetno, potem je tukaj ?e ?tevil?no pribli?no enaka kolekcija drugih releasov in sodelovanj z ostalimi.
Pred kratkim sem v Plastiki predstavljal projekt Poemss, ki ga je naredil z Joanne Pollock. Od tam pa do tega albuma, ki je v Plastiki, se zdijo neskon?na ?e svetlobna leta, ki ka?ejo na ?irino glasbe, ki jo lahko ustvarja kreativni glasbenik.
Prva misel, ki se mi je utrnila ?e na sredi poslu?anja albuma My Love Is a Bulldozer je bila, da ima album sam po sebi te?o kak?nega poslovilnega pisma ali oporoke nekoga res pomembnega. Od mirnega za?etka pre?alta na breakcore, ki bi sedel ?e na partyjih tistih res zaprise?enih elektroni?arjev. Pri svojih 39-ih letih ima Aaron Funk, ki se skriva pod psevdonimom Venetian Snares, ?e toliko kilometrine in glasbenega izkustva, da se glasba zdi res globoka. V nasprotju s kopico glasbenikov, ki delajo glasbo zaradi glasbe same se ?uti, da Venetian Snares res dela z ob?utkom.
Glasba kanadskega izvajalca je morda raznolika tudi iz aspekta, da mu cela mno?ica instrumentov za ustvarjanje pa? ni tuja. Kitara, bobni, kazoo, bass, klavir, violina, viola, drum ma?ina, sintisajzer, sempler in ?e kopica ostalih sintov.
Plata za?ne mirno, potem pa pri komadu Tiso? let (1000 Years) naredi glasbo, ki je nekoliko druga?na Kreslinovi
. Po?akajte do tretjega komada in vse bo jasno.
Internet je ?e enkrat prehitro posrkal glasbo, kajti plata bo iz?la ?ele 16. junija.
