Infokoncentrat nevidnega izrednega stanja

Ulice Caracasa, vsak dan prostor protestov. Venezuela se sooča z najvišjo stopnjo inflacije na svetu in niha med 180 in 450%. Letos pričakujejo 8% padec PDB-ja. Primanjkuje hrane, elektrike, zdravil. Ljudje v vrstah čakajo od pet do deset ur, da lahko kupijo osnovne življenjske potrebščine, predsednik Nicolas Maduro pa je z dekretom skrajšal delovni čas javnih uslužbencev na dva dni na teden zaradi alarmantnega pomanjkanja elektrike. Medtem ko je njegov predhodnik Hugo Chávez do smrti ostal na oblasti zahvaljujoč socialnim programom, ki jih je financiral od prodaje nafte, pa se Maduro sooča s padcem cene nafte, katastrofalno sušo in padcem naklonjenih vlad v Argentini in Braziliji. Opozicija mu očita, da se ne upa soočiti z dejstvom, da volilci želijo spremembe. To so pokazali že na parlamentarnih volitvah decembra lani, ko je opozicija osvojila dvakrat več sedežev v državnem zboru, kar je bilo prvič v šestnajstih letih, ko so podporniki pokojnega Chaveza izgubili večino. Maduro nadaljuje delo proti »socializmu 21. stoletja«, kot pravi, pri tem pa se namesto k socialnim programom vse pogosteje zateka k vedno bolj represivnim metodam. Prejšnji teden je razglasih 60 dnevno izredno stanje, v sovražnem državnem zboru pa vlada z dekretom. Nihče več ne more trditi, da protestirajo zgolj  ljudje iz srednjega sloja, kakor je bilo v Venezueli v navadi še do lanskega leta, saj se protesti vsak dan pojavljajo tudi v revnih predelih Caracasa. Opozicija kliče k referendumu, kjer bi na polovici predsedniškega mandata lahko odločali o odpoklicu predsednika, vendar imajo že zbrani podpisi za sklic referenduma po besedah volilnega odbora in vrhovnega sodišča, oba v rokah predsednika, težave z avtentikacijo. Opozicija aktivno kliče tudi k temu, da na njihovo stran stopi vojska, ki zaenkrat ostaja lojalna predsedniku. Glede na dimenzije trenutnega pomanjkanja pa so zunanji opazovalci začudeni nad tem, da protestov ni mnogo več in da so ljudje zelo potrpežljivi. Vendar je čutiti, da se potrpežljivost lahko vsak čas prekine.

Drugačne pristope pa si je zamislila kitajska vladajoča komunistična stranka, ki je podprla verjetno najmanj romantično poročno noč vseh poročnih noči doslej. Kitajski par je namreč svojo preživel tako, da sta prepisovala Ustavo kitajske komunistične partije, ki obsega 17.000 besed. Fotografije para, ki sta oba javna uslužbenca, so objavljene na socialnih omrežjih, komentarji pod njimi pa že tarča spletne cenzure. Prepisovanje ustave stranke je sicer del iz Pekinga podprte takoimenovane nacionalne izobraževalne kampanje z naslovom 100 dni prepisovanja Ustave kitajske komunistične stranke. Ta naj bi dosegla podporo administraciji predsednika Xi Jinpinga. Po navedbah Global Timesa naj bi bile ciljne skupine kampanje člani stranke z omajanim zaupanjem v komunizem in socializem s kitajskimi karakteristikami, kot tudi tisti, ki zagovarjajo zahodne vrednote, kršijo pravila stranke, neučinkovito delajo ali se neetično vedejo. Predsednik Xi se je vse od prevzema oblasti v letu 2012 namenil poživiti stranko z 87 milijoni članov ter iztrebiti tako državno korupcijo, kot tudi tuje vplive, kot so svoboda govora in elementi zahodnih demokracij.

Komisija Združenih narodov za človekove pravice je objavila sodbo, da je Avstralija nezakonito v priporu ohranjala pet beguncev in jim mora izplačati odškodnine za do šest let. Časovno neomejeno pridržanje beguncev na podlagi tajne varnosti so razglasili za arbitrarno in ilegalno. To je že 51. avstralski primer pred omenjeno komisijo, kar je največ od vseh držav. Po mnenju Guardiana ostaja v nelegalnem priporu brez obtožbe še šest do deset ljudi. Avstralska vlada ne želi potrditi števila.

Po naročilu Amnesty International je mednarodno priznano podjetje za strateško svetovanje GlobeScan opravilo raziskavo, v kateri je sodelovalo več kot 27.000 ljudi. Poročilo na podlagi raziskave Refugees Welcome Index primerja 27 držav z vseh kontinentov na podlagi pripravljenosti ljudi, da bi begunci živeli v njihovih državah, mestih, soseskah in domovih. Raziskava je razkrila, kako je protibegunska politična retorika v neskladju z javnim mnenjem.

Povprečno bi vsaka deseta oseba v svoj dom sprejela begunce; podpora je veliko višja na Kitajskem, kjer bi begunce v svoj dom sprejelo 46 % vprašanih, v Združenem kraljestvu 29 % in v Grčiji 20 %, medtem ko je najnižja v Rusiji,1 % in na Poljskem, 3 %. Povprečno je 32 % vprašanih odgovorilo, da bi sprejeli begunce v svojo sosesko, 47 % bi jih sprejelo v svoje mesto ali vas in 80 % v državo. V 20 od 27 držav je podpora več kot 75 %. Povprečno je le 17 % vprašanih odgovorilo, da beguncem ne bi dovolili vstopa v državo. Le v Rusiji tako misli več kot tretjina vprašanih, in sicer 61 %. Amnesty International sedaj poziva vlade naj upoštevajo poglede svojih državljanov in naj prenehajo s skenofobno in protibegunsko retoriko za večanje priljubljenosti.  Slovenija je doslej obljubila, da bo skozi program preselitev UNHCR sprejela le 20 beguncev.

Na včerajšnjem kriznem pogovoru Nevidne vsebine, nevidni Maribor so se na Trgu Leona Štuklja ob Mednarodnem dnevu muzejev zbrali predstavniki Umetnostne galerije Maribor, povabljena govorca arhitekt Gregor Reichenberg, predsednik Društva arhitektov Maribor, Jasna Djordjević, članica Iniciative mestni zbor in predstavniki javnosti. Direktorica Umetnostne galerije Maribor Breda Kolar Sluga je še osebno nagovorila dr. Mira Cerarja, naj država dovoli umestitev galerije v prazno stavbo SDK na Trgu Leona Štuklja in za načrtovani dispečerski center najde novo lokacijo. Izročila mu je zbrano dokumentacijo o dosedanjih prizadevanjih galerije, ki jo je premier sprejel. Študentje in dijaki si sicer lahko razstave v UGM ogledate za 2 evra, za brezposelne osebe pa je vstop prost.

O pohlepu ljudi na vplivnih položajih se je v današnjem infokoncentratu spraševala Nina.

Facebook Twitter Deli
0 comments