Na vrtnarskem potepu - priprava vrta

…KAJ MORAM VEDETI, KO NAČRTUJEM SVOJ VRT

Načrtovanje vrta je zabavno, a vendar zahtevno opravilo za vsakega vrtičkarja. Od njega je odvisna kakovost in količina naših vrtnarskih pridelkov. Zato je pomembno, da se že pri samem načrtovanju vrta seznanimo z nekaterimi praktičnimi vrtnarskimi nasveti.

Zelo priporočljivo je, da poznamo zgradbo in lastnosti tal, na katerih bomo vrtnarili. Vrtičkarji poznamo tri različne tipe tal: lahka, srednje težka in težka tla.

Za lahka (peščena) tla je značilno, da niso sposobna dalj časa zadrževati večjih količin vode. Lahka tla se hitro ogrejejo in obratno, tudi hitro ohladijo. V času poletnih sušnih obdobij so peščena tla običajno precej suha in vroča ter zaradi tega manj primerna za gojenje poletne zelenjave. Taka tla pogosteje dognojujemo z organskimi gnojili, kot sta kompost in dobro uležan hlevski gnoj. S tem bistveno povečamo organsko maso v tleh ter sposobnost tal za zadrževanje vode.

Težka (ilovnata) tla imajo povsem drugačne lastnosti kot peščena. Taka tla zelo dobro zadržujejo vlago ter se zato počasneje ogrevajo in ohlajajo. Ilovnata tla so pogosto zbita, slabo zračna, korenine v njih pa se težko razvijajo. Zračnost v ilovnatih tleh lahko povečamo z večkratnim nežnim rahljanjem prsti. Ob obilnejših padavinah, ko so tla zelo mokra, teh ne obdelujemo. Z vrtnimi deli nadaljujemo, ko so tla primerno suha.

Srednje težka tla (peščeno ilovnata) so za vrtnarjenje najprimernejša. Združujejo dobre lastnosti peščenih in ilovnatih tal; so zračna in obenem dobro zadržujejo vlago. Taka tla dognojujemo z organskimi gnojili samo po potrebi.

Ena izmed pomembnih lastnosti tal je tudi njihova reakcija (pH vrednost), ki določa kislost oziroma bazičnost tal. Večini vrtnin najbolj ustrezajo nevtralna tla, s pH med 6 in 7. Reakcijo tal zelo enostavno določamo s pH papirčki.

Zelo pomembna je izbira lokacije in določitev velikosti vrta. Pri tem smo največkrat vrtičkarji tisti, ki se prilagajamo prostoru in ne obratno. Če je le mogoče, izberemo za vrt dobro osvetljen del parcele, saj rastline za bujno rast potrebujejo energijo sonca. Priporočljivo je tudi, da gredice uredimo v smeri vzhod–zahod in s tem poskrbimo za enakomerno osončenje rastlin skozi vso leto.

Velikost vrta določimo na podlagi »kaj in koliko« želimo na njem pridelati ter koliko časa lahko posvetimo oskrbi vrta. Izkušnje kažejo, da 100 m 2 pridelovalnih površin zadošča za pridelavo zelenjave za štiričlansko družino. Zelo pomembno je tudi, da del vrta namenimo pripravi kompostnega kupa in enega izmed najbolj cenjenih organskih gnojil, komposta.

Vrt kot celoto razdelimo na gredice. Te naj bodo tako široke, da jih lahko obdelujemo s potke ob gredici. Njihova običajna širina znaša do 120 cm.

Pri urejanju potk na vrtu smo pozorni tudi na velikost kosilnice. To je še posebej pomembno, če bodo potke med gredicami zasajene s travo.

Pri načrtovanju in urejanju vrta uporabite vso svojo kreativnost in si drznite biti drugačni. Lahko ustvarite tudi dvignjene gredice, ki so zelo praktične, tudi kot balkonski vrtički.

Pred pričetkom obdelovanja tal, se zmeraj prepričajmo, da so ta dovolj suha in ogreta. V zimskem delu leta je časa za načrtovanje vrtnarskih opravil več kot dovolj in takrat imamo možnost, da si optimalno porazdelimo vsa dela skozi celotno rastno sezono. Ob tem se držimo vodila »manj je več« in ne pretiravajmo – vrt je naš prostor sprostitve.

Ko smo si uredili osnovo vrta, je čas, da se lotimo načrtovanja kolobarja. To je vrtnarski sistem časovnega in prostorskega razvrščanja vrtnin glede na njihove zahteve. Z dobro zasnovanim kolobarjem močno vplivamo na kakovost tal, zdravje naših rastlin, potrebo po dognojevanju in še marsikaj. Vrtnarski kolobar glede na gnojenje delimo na štiri poljine. Če upoštevamo še dobre sosede, bomo hitro postali pravi mali vrtnarski strokovnjaki.

Vrt se skozi celo leto spreminja in pomembno je, da ga redno spremljamo in se mu prilagajamo. V obdobjih po dežju ne smemo pozabiti na puljenje plevela in sprotno rahljanje zemlje, v obdobju suš pa ne smemo zanemariti zalivanja. Da se izognejo skrbi za zalivanje, se vedno več vrtičkarjev odloča za namestitev kapljičnega namakanja, ki velja za eno izmed najbolj optimalnih oblik zalivanja rastlin. Seveda pa noben pravi vrtičkar ne sme pozabiti na zbiralnik deževnice.

ZELIŠČA NA NAŠEM VRTU

Zelišča so nepogrešljivi spremljevalci naših vrtov in prehrane. Vedno pogosteje pa jih srečujemo tudi kot del balkonskih zasaditev v lično izdelanih lončkih najrazličnejših barv.

Pri zeliščih je še posebej pomembna izbira lege gredice, v katero jih bomo zasadili. Zelišča običajno dobro uspevajo v zavetrni legi in na mestih, kjer je veliko sonca. Priporočljivo je, da med njih razporedimo tudi večje kamne (uredimo skalnjak). Kamni delujejo kot zadrževalci toplote ter obenem zmanjšujejo moč vetra.

Zeliščem najpogosteje ustrezajo dobro odcedna, manj rodovitna tla. Na težkih tleh zasadimo zelišča v mini dvignjene gredice.

Gojenje večine vrtnih zelišč je zelo enostavno. Nekatera se zelo rada razsajajo sama (kot na primer pegasti badelj), zato jih budno krotimo, če ne želimo, da se nam na vrtu ne bi preveč razrasla.

APRILSKA OPRAVILA

V mesecu aprilu se je zemlja že dovolj ogrela in osušila, da se lahko pripravimo na novo rastno sezono. Pomembno je, da nam vrt predstavlja vir sprostitve in ne mesto napora, zato z velikostjo vrta ne pretiravamo. Z malo spretnosti in pravilnim načrtovanjem posameznih vrtnin, lahko tudi na manjšem vrtičku pridelamo veliko. Za enega odraslega družinskega člana je dovolj okoli 10 m 2 površine zemlje. Če želimo pridelati še nekaj zelenjave za ozimnico, bo dovolj okoli 20 m 2 na osebo. Za optimalno rast posameznih rastlin upoštevamo primeren kolobar, dobro pripravljeno zemljo, rastne zahteve posameznih vrtnin ter medvrstne razdalje med njimi.

Zasaditvenega načrta se lotimo tako, da si na list papirja najprej izpišemo rastlinske vrste ali sorte, ki jih želimo pridelovati, pri tem pa si lahko pomagamo tudi s kakšnim priročnikom, knjigo ali s spletom. Ko si izpišemo vse rastlinske vrste, jih razvrstimo v botanične družine.

Najbolj pogoste botanične družine zelenjadnic, ki jih gojimo v Sloveniji so križnice, razhudnikovke, bučevke, metuljnice, lukovke, radičevke, kobulnice in metlikovke. Ta razdelitev je pri načrtovanju kolobarja izjemno pomembna, saj lahko nevede rastline, ki spadajo v isto botanično družino, zasadimo na isto mesto, kot je v lanskem letu uspevala rastlina iz iste družine. Dobro zasnovan kolobar je temelj za vzgojo kakovostnih in velikih pridelkov - pomaga bogatiti tla, skrbi za zdravje naših rastlin, razplevelja in še marsikaj.

Osnova kolobarja so poljine. To pomeni, da vrt razdelimo na več delov. Vsakega od teh delov različno gnojimo z organskimi gnojili. Vrtnine zasajamo na poljine glede na količino gnojenja.

Običajno se vrtičkraji odločamo za tri ali štiri poljine.

Prvo poljino obilno gnojimo s hlevskim gnojem. Tako bodo na tej poljini dobro uspevale vrtnine, ki so velike porabnice rastlinskih hranil. To so kapusnice, kumare, zgodnji krompir, različne buče in bučke, jajčevec, zelena, paprika, paradižnik ter por, kot izjema med čebulnicami. Druga poljina je tisti del vrta, ki smo ga z organskimi gnojili obogatili v lanskem letu. Na tej poljini pridelujemo vrtnine, ki ne prenesejo neposrednega gnojenja.

Na drugi poljini dobro uspeva večina  korenovk, blitva in špinača ter vse solatnice in čebulnice.

Na tretji poljini, ki smo jo obilno gnojili z organskimi gnojili pred dvema letoma, nam bodo krasno uspevale vse stročnice, kakor tudi čebula in česen.

Pri načrtovanju kolobarja smo pozorni tudi na globino korenin naših vrtnin. Z menjavanjem vrtnin z globokimi koreninami s tistimi s plitkejšim koreninskim sistemom poskrbimo za zračnost tal ter boljšo izrabo rastlinskih hranil iz tal.

Če je le mogoče pri zasnovi kolobarja upoštevamo tudi dobre sosede. S tem bomo lahko pregnali marsikaterega vrtnega škodljivca, se izognili vrtni kurativi, izboljšali rastnost rastlin ter tudi aromo plodov.

Ker želimo na vrtu pridelati čim več in ker zemlja ne sme ostati neprekrita, si pri načrtu označimo, kdaj naj bi rastline odstranili iz vrta in katero rastlinsko vrsto bomo zasadili za njo. Pri tem bodimo pozorni, da ne sadimo rastlin iz istih botaničnih družin. V naslednjem letu rastline, ki smo jih gojili na prvi poljini prestavimo na tretjo poljino, rastline, ki smo jih gojili na drugi poljini prestavimo na prvo poljino in rastline, ki smo smo jih gojili na tretji poljini prestavimo na drugo poljino. Ravno tako se gnojenje s hlevskim gnojem premakne za eno poljino. Kolobar lahko seveda vsako leto izpopolnjujemo, zato je izjemno pomembno, da si načrt zasaditve hranimo. Ne pozabimo tudi na izjemno koristne rastline, kot na primer na ognjič, žametnice, kapucinke in podobno.

V pripravljeno zemljo lahko v mesecu aprilu na prosto sejemo zgodnje sorte korenčka, peteršilj, zeleno, redkvico, špinačo in rdečo peso. Ker te vrtnine ne prenesejo svežega hlevskega gnoja jih sejemo na 2. poljino, kjer smo prejšnje leto gnojili s hlevskim gnojem. Prve posevke pred morebitnimi spomladanskimi pozebami prekrijemo z vrtno kopreno. Še vedno je čas, da posadimo čebulo in spomladanski česen, če tega še nismo postorili. Na vrt lahko posadimo tudi sadike zgodnje solate, grah ter mnoge kapusnice, kot so cvetača, zelje, brokoli  in kolerabica. Ker so kapusnice velike požrešnice hranil, jih sadimo na 1.poljnini, kjer smo gnojili z uležanim hlevskim gnojem. Če imamo na voljo sadike cvetače s koreninsko grudo, bomo lahko dobili prvi pridelek že v začetku junija. Sadike cvetače zavarujemo pred mrazom s tuneli iz plastične folije, z njimi pa dosežemo tudi precej bolj zgoden pridelek.

Nekje od sredine aprila dalje sejemo lečo in sojo. Leča spada med manj zahtevne stročnice, ki jo gojimo na 3. poljini, pognojimo pa jo z dobrim domačih kompostom. Po drugi strani pa je soja velik potrošnik hranil, predvsem kalija in dušika. Pri tem si seveda veliko dušika pridela sama, tako kot ostale metuljnice, med katere spada tudi leča. Metuljnice namreč živijo v sožitju z bakterijami, ki prebivajo v gomoljčkih na koreninah rastline. Rastlina v zameno za dušik bakterije oskrbuje z organskimi snovmi. Če sadimo sojo prvič na našo zemljo, moramo skupaj z njo naseliti tudi nitrifikacijske bakterije. To najlažje storimo tako, da prosimo kakšnega pridelovalca soje, če nam odstopi nekaj lopat zemlje, jo primešamo k semenom in skupaj posadimo. Čez nekaj let se bodo tudi te bakterije v naši zemlji ohranile, zato je to potrebno početi dlje časa.    

V sredini aprila sadimo tudi nakaljen semenski krompir zgodnjih sort. Krompir nakalimo v zaščitenih prostorih, kjer je temperatura okoli 15 °C, prostor pa mora biti zelo svetel. Krompir potrebuje veliko hranil, zato ga sadimo na 1. poljino in v nekoliko ogreto zemljo. Če je zemlja še vedno premrzla, potem s setvijo raje počakamo do začetka maja, ko bo temperatura zemlje primernejša. Odprta sončna lega je za zgodnji krompir izredno ugodna, posebno če so tla rahla in humuzna.

Oddajo Na vrtnarskem potepu pripravlja Teja Lovrec, Društvo Varuhi semen.

Facebook Twitter Deli
0 comments