premiera komedije Samomorilec v drami SNG Maribor, 19.01.2018
Samomorilec je satirična komedija avtorja Nikolaja Robertoviča Erdmana, ki jo je za SNG Maribor adaptiral dramaturg Nebojša Pop Tasić.
Predstava se odpre v prazno sivo in razpadajoče stanovanje, ki zamaka. Kapljice vode curljajo skozi strop, na stolu sredi stanovanja vidimo sedeti protagonista Aleksandra (Vladimirja Vlaškalića). Kaj mu je? Trese se, tepe svoje nemirne noge in obraz in ob tem spušča napol potlačene cvileče zvoke. Predvsem začetnemu delu predstave je njegovo obnašanje osredno. Težko bi bilo določiti, ali smo priča elementom nevroze ali morda celo psihoze. Vsekakor se ustvarja neprijetno intimno vzdušje, kot da smo ob nekomu, ki doživlja intenzivno stisko, a bi mu težko hitro pomagali.
Preden situacija preraste v nevzdržno, se pričnejo komični vpadi, najpogosteje v obliki skupinice »pajacev«, ki delujejo kot nekakšen prikupno izrojen ostanek nekdanjega zbora iz starogrškega gledališča. Prvotni občutek, da so komični elementi v sicer tesnobno, turobno situacijo nekoliko posiljeni, se uteče najpozneje do trenutka, ko vidimo Aleksandrov izraz po prvem uspešno izvabljenem tonu iz helikona. Prodani smo. Na trenutke se mi je naloga, da nekaterih njegovih gest in grimas ne bi povezovala z mojstrom telesne in situacijske komike Rowanom Atkinsonom, izkazovala za nemogočo - npr. v sceni lepljenja kosov papirja na jezik in njihovega pljuvanja po tleh - . Spet v drugih trenutkih je Vlaškalićev Aleks tako agoničen, da je oba ekstrema, bebavega in hamletovskega, skoraj težko videti kot pola istega človeka.
Kot se za burko pričakuje, na odru ne manjka »nizke«, se pravi, telesne in situacijske komike. Deležni smo več glasbenih insertov, ki delujejo kot povezovalni element v drami. Precej je tudi napenjanja prepone v nepevske namene, v drugih besedah, kričanja. Tega se uspešno izrablja tudi v komične namene, kar je občinstvo takoj sprejelo (morda nam je na štajerskem to nekako domače). Nekatere komične poteze so precej šablonske, a delujejo. Vedno znova je zanimivo opaziti, kako zelo sestradano smeha je občinstvo. Nezadržno hahljanje je včasih izbruhnilo tudi še preden je komični element sploh nastopil, ali kjer sploh ni bil poudarjen. Tukaj se odpirajo vrata razmišljanju o anksiolitični vrednosti humorja v življenju, a ustavimo se.
Vrnimo se k Aleksu. Zanimivo je, da ima Aleksander v izvirni zgodbi stransko vlogo kulaka, protagonist pa je Semyon. A v Stari dvorani je zgodba drugačna. Protagonist Aleks je tisti, ki nam predstavi svojo ljubko a tudi neverjetno naivno idejo hitre rešitve iz finančne stiske s priučenjem igranja na glasbilo, ki ga do tedaj ni nikdar niti držal v rokah. Izid te ideje je že v samem začetku očiten, čeravno hiter proces od ideje do njenega propada spodkopava kredibilnost Aleksandrovega trpljenja in daje misliti, da gre le za nezrelega, ubornega človeškega duha. V tematskem jedru te uprizoritve ni poudarjenih elementov tragedije navadnega državljana znotraj opresivnega sistema. Ne sledi torej temu, kar bi lahko pričakovali od ruske drame iz časa poznih dvajsetih let dvajsetega stoletja. Poraja predvsem vprašanja o odtujenosti, lažnosti, samoljubju in med drugim tudi izpostavlja zrelostni deficit »odraslega otroka« Aleksandra. Raziskuje družbeno (morda celo družabno) funkcijo prospekta samomora: od ljudi bi pričakovali, da stopijo človeku v stiski na pomoč, a Erdman se tukaj posluži grenke ironije, saj v drami okolica na Aleksandrovo napoved reagira ravno nasprotno, s spodbujanjem k samomoru. Izpostavijo prepričanje, da je takšno smrt treba izkoristiti (tudi, če gre za tujo smrt, ki se jo izkoristi v lastne namene). Je ultimativno eksistencialistično orodje moči, dano vsakemu človeku, ne glede na njegove okoliščine, in neideološki samomor je zapravljen samomor. Aleksandra opazujemo, kako se okolici pusti zapeljevati in se sprašujemo, ali so ga za kakšen trenutek resnično uspeli prepričati, ali pa je globoko v sebi vedno vedel, da samomora ne bo izpeljal. Presenetila ga je vsa pozornost, ki jo je naenkrat začel prejemati in vse dogajanje, ki se je začelo odvijati okoli njega, zgolj ker so verjeli v njegovo namero. Kot sam pove, se njegovo življenje začne komaj tik pred smrtjo. In vrednoto življenja nazadnje postavi nad ideologijo.
Če je v predstavi kaj tragičnega, je to kvečjemu izkoriščevalska nehumanost likov. Izrazito pozitivnih likov sploh ni. Tragične elemente lahko, zgolj morda, najdemo pri zaljubljenem poštarju Petru, s katerim je na trenutke skoraj lažje simpatizirati kot z Aleksandrom. Je nekoliko na obrobju dogajanja in pogosto v vlogi komičnega dodatka. Tako gledalec morda niti ne opazi, da je gospod Poštar edini, za kogar druge like tako malo briga (pa že tako jih ne briga kaj dosti), da niti njegovega priimka ne poznajo; kot spodnji sosed mora dan in noč prenašati vreščeče prepire protagonistov; nihče mu ne nakloni trenutka razumevanja do njegove ljubezenske stiske, da niti ne omenjamo njegove materialne stiske in propadlega zakona. Nazadnje se preostali še okoristijo z njegovo smrtjo brez njegove vednosti, kaj šele privoljenja. Medtem ko se vse vrti okoli Aleksa, je naslovni samomorilec, ironično, Peter. Pa vendar je videti, da se vsemu navkljub manj smili samemu sebi kot Aleksander. Nejc Ropret je zadel zanimivo interpretacijo Petra, ki se sprehaja po meji med sluzavcem in romantičnim junakom. Kot takega ga čaka propad zaradi nezmožnosti sprejeti nedosegljivost subjekta svoje obsesije, za dosego katerega bi sicer bil pripravljen prestopiti marsikatere meje (in eno truplo). Dana nam je, torej, možnost, da ga razumemo precej drugače kot v izvirniku, kjer mu je ime Yegorechka in je nekakšen zagrenjen ovaduh, a brez samomorilne dimenzije.
Pri Samomorilcu je mestoma težko presojati mejo med postavitvijo in izvirnikom, saj obstaja mnogo različic te komedije. Erdman je zaradi sovjetske cenzure dramo tako dolgo in tolikokrat popravljal, da bi bilo težko z natančnostjo določiti katera različica je kanonična. Tasićeva postavitev je popolnoma izvzeta okvirov Sovjetske zveze in prestavljena v sedanjost. Zaradi tega zagotovo izgubi veliko mero izvornega pomena. A vprašanje je, ali bi ga bili pripravljeni in sposobni razumeti. Zgovorno je dejstvo, da se je večina prevajalcev Samomorilca v angleščino odločila besedilo skrajšati in drugače adaptirati, da bi bil Evropejcem in Američanom bolj razumljiv. Celo ruski producenti predstave so že leta 1989 bili mnenja, da bi občinstvo težko dojelo kontekst obdobja Nove ekonomske politike, v katerega je delo postavljeno. Samomorilec je prehodil dolgo pot od takrat, ko je Stalinu stopil na prste, pa do danes. Le kaj bi si o novi adaptirani predstavi mislil Erdman? Vedeli ne bomo nikoli.
