V odgovor lenim kritikom okoljevarstvenih protestov je podcast Neonesnaženo v etru tokrat vzel pot pod noge in "štil" v roke. A le metaforično, je le zima, pa še rahlo je deževalo.
Simon Žlahtič, tokratnji gost MARŠeve epizode, je človek kulture, tako in drugače - in ta štos je v epizodi uporabljen samo enkrat. Umetnostni zgodovinar in kulturni producent je na Drankovcu v sosednji Pesnici postal izvajalec dopolnilne dejavnosti na kmetiji, tudi sadjar. Na njegovi posesti (ta vele-oznaka pa je omenjena več kot enkrat) so bivanjska enota, travniki, ribnik, gospodarsko poslopje, ovce, kozel, gozd... Kar obsega osnovno celico družbe, povzeto po njegovem nedavnem članku v reviji Outsider. Starejša ušesa Simona prepoznajo tudi kot bivšega MARŠevca, budna okoljevarstvena očesa pa kot zagovornika marsikatere akcije, morda najbolj izstopa iniciativa Rešimo Rogoški gozd, ki se je zoperstavila Magni. V pogovoru tudi o slednji, pa o posestvu, odnosu do tradicije, tudi o krizi vizij slovenskega okolja, mišljenju in delovanju soobstoja z naravo in še čem. Predvsem pa skozi prizmo trajnosti.
V topli kuhinji na vzhodni strani gospodarskega poslopja se je s čajem v roki s Simonom pogovarjal Jan.
