Filmski festival v Cannesu v glavnem festivalskem programu že leta ni imel tako široke in močne konkurence. Za prestižni Palm d'Or so se potegovali ameriška zvezdnika Tarantino in Jarmusch, izkušeni velikani Loach, Malick in Bellocchi, ljubljenci festivalov Almodóvar, Dolan in Suleiman, pa tudi regionalni Celine Sciama ter Jean Pier in Luc Dardenne.
A ko je Alejandro González Iñárritu stopil pred avditorij, da mu prenese odločitev žirije, je podal soglasno odločitev – letošnja zlata palma roma v roke Bong Joon-hoja za film Parazit. Večminutni aplavz in ovacije po premieri so popolno nasprotje dogajanju leta 2017, ko je bil korejski režiser izžvižgan in deležen ostrih kritik zaradi Netflixove produkcije njegovega filma Okja, takrat predvajanega v Cannesu.
V kleti uspeha
V Parazitu spremljamo bistrega in iznajdljivega mladeniča Ki-Wooja (Choi Woo-sik), ki v polkletnem stanovanju živi z nekaj let mlajšo street smart sestro Ki-Jung (Park So-dam), bojevito in ljubeznivo materjo Chung-Sook (Chang Hyae-jin) ter lucidnim in optimističnim očetom Ki-Taekom (Song Kang-ho). Štiričlanska družina poskuša na vsak mogoč način preživeti z minimalcem, zlaganjem škatel za picerijo, prisesavanjem na sosedov wi-fi signal in odpiranjem oken med dezinfekcijo ulice. Da jim pač ne bi bilo treba plačevati za dezinsekcijo stanovanja.
Zgodba se nadaljuje s prijateljevim priporočilom Ki-Wooja kot tutorja angleščine razvajeni najstniški hčeri bogatih Parkovih. Ker je gospod Park poslovnež z visokim zaslužkom, si lahko privošči šoferja, hišno pomočnico in vse, kar si gospa Park poželi (in to sta vrhunska tutorja za razvajena otroka, ki jo prepričata prek priporočil, kakopak), Ki-Woo oblikuje načrt za reševanje svoje družine iz bede, v kateri se nahaja in shaja.
Razredni boji
Bong Joon-ho v prvi tretjini filma z neverjetno predanostjo gradi svetova bogatih Parkovih in propadle družine glavnega junaka Ki-Wooja. Vsak prihod in vsaka nova zaposlitev v luksuznem domovanju poslovneža Parka deluje detajlno in komično osmišljeno. V začetku so to majhne spletke, ki pridodajajo k izgradnji likov, npr. Ki-Jungina spretnost falzificiranja dokumentov med izdelavo lažne Ki-Woojeve diplome, s katero se prikoplje do službe pri Parkovih, a ponarejena diploma je diploma s fakultete, na katero se Ki-Woo želi vpisati in jo zaključiti, ko zbere dovolj denarja. Bolj se liki razvijajo, bolj kompleksne in komične postajajo spletke, in v nekem trenutku dosežejo tudi raven detajlnosti, vredne Oceanovih enajst.
Parkovi, čeprav se sprva zdijo naivni, privzdignjeni in pretirani v svojih emocijah (ali v pomanjkanju le-teh), tudi sami svojevrstno prinašajo okrog vse, ki jih kot pomoč gospodinjstvu zaposlujejo in plačujejo. Ko začetni kontrast med dvema družinama začenja izginjati, nas Joon-Ho v drugem delu filma počasi pomika iz komedije v horor-misterijo.
Sloji žanrov in ravni pomena
Posebej zanimivo je, da Parazitu istočasno uspeva biti družbeno relevantna drama, komedija in horor/misterija, ki vsem over-the-top momentom navkljub ostaja povsem realna. Čeprav film žonglira z več žanri se tranzicija dinamike odvija povsem naravno, nikoli ni forsirana ali nepotrebna, končni rezultat tega pa je film, ki okupira pozornost gledalca v vsakem trenutku.
Še en aspekt filma, ki ga je vredno vzeti pod drobnogled, je trikotna struktura gospodinjstva Parkovih. Premiki likov po hiši Parkovih bi odgovarjali socio-ekonomski skali (revni-delavski razred-buržoazija), a film bi brez težav lahko brali tudi po Žižkovo, lacanovsko, in vlekli vzporednice s Hitchcockovo družino Brenner iz Ptičev, kjer nadstropja ponazarjajo id, ego in superego.
Če bi iskali dlako v jajcu – melodramatičen zaključek filma bi se zahodnemu občinstvu lahko zdel nerazložljivo dolg, čustven in precej nesrečen. A poznavalcem aktualne korejske kinematografije je konec Parazita precej običajen, morda celo pričakovan.
Paraziti, žrtve in zločinci
Parazit je popolna kulminacija dosedanjega Joon-hojevega dela, v kateri je (ekakovredno) mogoče zaznati ambiciozen kritiški pristop k relevantni družbeni temi (režiserjeva zgodnejša korejska dela) in istočasno zabavati širše množice skozi rabo enostavnih, komičnih, a vseeno avtentičnih zgodb (režiserjeva ameriška dela). Reprezentativna slika razrednega boja, tako v Koreji kot globalno, dinamično in zabavno delo, ki angažira občinstvo in prek niza preobratov, ki bodo presenetili tudi najizkušenejše filmofile, so zgolj nekateri aduti filma, zaradi katerih je pred vsemi velikani letošnjega Cannesa prav ta zaslužil letošnjo zlato palmo.
Parazit / Gisaengchung
Režija: Bong Joon-ho I Scenarij: Bong Joon-ho, Han Jin-won I Fotografija: Hong Kyung-pyo I Montaža: Yang Jin-mo I Glasba: Jung Jae-il I Produkcija: Jang Young-hwan I Igrajo: Song Kang-ho, Lee Sun-kyun, Cho Yeo-jeong, Choi Woo-shik, Park So-dam, Lee Jung-eun, Chang Hyae-jin
Naslovna fotografija: facebook.com/movieboxmagazine/
Prispevek je bil prvotno objavljen na portalu ziher.hr.
Prevod: Jan Podbrežnik
