Filmski (pet)ek: Medtem ko vas ni bilo (2019)

“Ti ne delaš za nas, ti delaš z nami. Sam si krojiš usodo,” v uvodu filma Sorry We Missed You pove glas upravnika skladišča Maloneyja (Ross Brewster). Kot smo vajeni iz prejšnjih del britanskega režiserja Kena Loacha, nas čaka sto minut socialne drame, v kateri bo junak iz delavskega razreda prepotoval vseh devet krogov kapitalističnega pekla, se soočil s čudnimi birokratskimi zapleti in apatičnimi buržuji ter izgorel samo zato, da bi preživel.

Pod scenarij se podpisuje Loachev dolgoletni sodelavec Paul Laverty, glavne vloge pa prevzemajo novi, neznani obrazi. Večina igralcev je po ekonomskem poreklu srednjega razreda, Sorry pa je njihov igralski debi. Režiser Loach je na novinarski konferenci v Cannesu povedal, da ga je ideja za film ujela po srečanju z dostavljalcem paketov iz Amazona, srečanje pa ga je spomnilo na grozljive delovne razmere samozaposlenih voznikov in dostavljalcev, o katerih v zadnjem letu in pol intenzivno poročajo britanski mediji.

Podobno kot svoj prejšnji film, I, Daniel Blake, je Loach tudi Sorry postavil v Newcastle, nekdaj značilno industrijsko središče, ki se je po preobrazbi znašlo v težkih časih predvsem zaradi pomanjkanja delovnih mest za delavski razred, posebej za starejše od 40 let. Tekom svoje dvainpetdeset let dolge filmske kariere se je Loach sicer v zgodbah ponavadi osredotočil na posameznika, tokrat pa osrednja vloga pripada štiričlanski družini Turner.

Glava družine je oče Ricky (Kris Hitchen), čigar kariera beleži nekaj nesrečnih padcev in nestalnih zaposlitev, a se venomer trudi, da svojim najbližjim prinese kruh na mizo. Ponudi se mu priložnost, da postane gospodar svojega časa, da se samozaposli kot dostavljalec za najuspešnejše skladišče v Newcastlu. Na motiv iz filma Bicycle Thieves nas spomni njegova odločitev za prodajo avta, s katerim se njegova žena Abbie (Debbie Honeywood), sicer patronažna sestra, vozi v službo, z izkupičkom zanj pa plača avans za kombi, ki bo mu pripeljal celo bogastvo.

Novi posel kakopak pomeni, da bo Ricky še bolj poredkoma doma, da mora Abbie svoje dnevne vizite opravljati peš ali z avtobusom, in da se morata sin, uporniški najstnik Seb (Rhya Stone) in hčerka, osnovnošolka Lisa Jane (Katie Proctor) doma znajti sama, kakor vesta in znata.

Kot da mnoštvo delovnih ur ni dovolj dober katalizator za propad družine Turner, je tu še sam način poslovanja skladišča, v katerem je Ricky zaposlen. Maloney je s svojim skladiščem utrdil pozicijo najboljšega v regiji z razlogom, njegova "poslovna etika" (bolje rečeno, manjko nje) delavcem ne daje drugega kot dve možnosti - ali so brez napake najboljši v dostavljanju, ali pa dobijo kazen, odbitek zaslužka, manj plačano in težjo pot dostavljanja.

Poslovodja svoje ukrepe izvaja naslanjujoč se na tehniko in slabo napisane zakone, ki dovoljujejo izkoriščanje zaposlenih. Vsak izmed dostavljalcev s sabo nosi GPS oddajnik, ki računa čas, potreben za vsako dostavo, poleg tega pa beleži status vsakega paketa in lokacijo voznika v vsakem trenutku, kljub naprednosti pametne tehnologije pa se je izmuznilo vključevanje prehranjevanja in ostalih bioloških potreb v računico.

Poleg vsega, kar nam Loach servira, je detajlen tudi vpogled v takšen izkoriščevalski poslovni model dostavnih služb, a Sorry je mnogo več kot zgolj to. Vsakdanjost in družbeni boj vsakega člana družine prejme enako količino pozornosti, od težkih pacijentov, ki jim za minimalno plača pomaga Abbie, prek Sebovega iskanja samega sebe v depresivni delavski sredi, do Lise Jane in njenih sanj o srečnih dneh. Emotivni vrhunci filma so trenutki, v katerih Turnerji uspejo preživeti nekaj časa skupaj, kot družina. Detajli iz njihovega vsakdana, skupne večerje ali poskusi delovnih vikendov kot kvalitetno preživetih skupnih trenutkov (npr. ko Lisa Jane pomaga Rickyju pri dostavi) služijo Loachevemu namenu približevanja likov gledalcu.

Vsekakor tem trenutkom daje še dodatno podporo nedolžna, razumna in emotivna igra igralske, sicer začetniške zasedbe. Ker Loach filme snema kronološko, igralci na snemanju prejmejo le najpomembnejše dele scenarija, in zato vse čustvene reakcije delujejo iskreno. Najboljši primer tega je velika scena v bolnici, kjer igralka Debby Honeywood s svojimi občutji improvizira monolog in svojemu liku pridoda neverjeten občutek realnosti.

Sorry We Missed You je še eden v nizu sijajnih Loachevih filmov. Avtentična, relevantna tema, obdelana do najmanjših detajlov, tako skozi scenarij, kot skozi igro, ter dobro ravnotežje med težkimi in dramatičnimi ter srčnimi, komičnimi trenutki - vse to Sorryjevo nominacijo za letošnje BAFTE več kot upraviči.

Foto: facebook.com/festivaldecannes/
Prispevek je bil izvirno objavljen na portalu ziher.hr.
Prevod: Jan Podbrežnik

Facebook Twitter Deli
0 comments