Filmski (pet)ek: Tovarna nič (2017)

Tovarno nič je za filmsko adaptacijo navdihnila zgodba o Fatalevi, tovarni dvigal na Portugalskem, ki so jo tamkajšnji zaposleni vodili med letoma 1975 in 2016. Zgodba o delavski samoupravi sredi časa, ki ga okupira kapitalizem, je v filmu prikazana kot dokumentarna fikcija, celovečernemu prvencu režiserja Pedra Pinoja pa je ob odhodu na festivale leta 2017 prinesla nagrado FIPRESCI na festivalu v Cannesu. Ambiciozni režiser občinstvo v svojem filmu popelje na triurno potovanje po marksističnih idejah, skorajda popoln posnetek resničnega sveta in dogajanja, dogajanje na platnu pa se v zaključku prelije v uporni ekspresionistični mjuzikl.

V uvodnem prizoru filma telefonski klic zmoti večerni počitek enega izmed tovarniških delavcev. Kolega mu razloži, da se je pred vhodom v tovarno pojavil skrivnostni tovornjak, v katerega neznanci sredi noči vlačijo opremo iz tovarne. Izvemo, da so neznanci pravzaprav le skupina sodelavcev, ki zgolj odvažajo opremo iz tovarne, po navodilih “tistih zgoraj”; zakaj je temu tako, ne znajo obrazložiti.

Tovarniškim delavcem hitro postane jasno, da je njihovo matično podjetje na robu propada, in da je odvažanje opreme prvi korak k zaprtju tovarne ter kolektivnemu odpuščanju vseh zaposlenih. Čeprav formalno sindikata nimajo, se vseeno zoperstavijo in zaustavijo odvažanje opreme iz tovarne. S prevzemom tovarniških prostorov jim postane jasno, da je edina rešitev situacije ustanovitev samoupravljalnega modela in demonstriranje proti zaprtju tovarne. Vse, kar jim ostane, je pravična porazdelitev dela med vse zaposlene ter poskus zagona proizvodnje s tisto malo opreme, ki jim je še ostala.

Občinstvu je ob ogledu filma jasno razvidno dokumentaristično ozadje dogajanja na platnu. Pinho svoj filmski svet gradi na razvoju običajnih, vsakodnevnih situacij v realnem času, in niti v enem kadru ne presega tega prostega teka. Beg stran od filmske percepcije časa ter dokumentaristično dolgi in postavljeni kadri brez dvoma dodajajo občutek pristnosti dogajanja v tovarni.

Po vzpostavitvi črno-belega konflikta filma med zlobnim menedžmentom, ki delavce prepričuje v sprejem odpravnin, in protagonizirani delavci v boju za svojo tovarno in pravice, film postopoma upočasnjuje tempo. Za celo uro scen vožnje z avtomobilom, pa tudi pogovori med delavci v slogu “kaj bomo delali?”, hitro postanejo monotoni in repetitivno. Četudi filmska fikcija izgleda povsem resnično, je težko odmisliti dejstvo o (čudovito) zrežirani zgodbi. Zavedanje tega, da na kocki niso dejanske usode ljudi, ubijajo del čarobnosti ter željo po pričakanju konca triurnega levičarskega klepetanja.

Ko smo že pri levičarskem klepetanju - sicer neoporečna, a tudi negotova moč kolektiva je najočitneje prikazana v prizorih za mizo, ko delavci izmenjaje govorijo francosko in portugalsko, brez komunikacijskih šumov in o inteektualnih stvareh. Vsaka oseba prispeva k nadvse sofisticirani debati o kolektivnem delovanju. Razpravljajo o vrednosti produktov, strojih, kolektivnem boju, moči individualnih odločitev znotraj kolektiva, pa tudi o trdovratnem kapitalizmu in alternativah trenutnemu, barbarskemu trgu. V nekem trenutku se vse skupaj zdi bolj podobno pogovoru nadobudnih študentov filozofije, kot pa delavcev v tovarni dvigal, a filmu vseeno uspeva obdržati občutek pristnosti.

Pinho več kot očitno s puščicami meri v Evropsko unijo, pa tudi v nehumanost privatnikov, ki na prostem trgu delavce preprosto pohodijo. Prek mreže povezav, ki jo delavci skozi film spletejo sami, ter njihove na novo izumljene metode poslovanja režiser dokazuje realne temelje in uresničljivost svojih utopičnih socialističnih videnj. Pinho s svojo vizijo in predlogom rešitve krize, ki presegata zgolj tematiziranje in kritiziranje trenutnega socio-političnega horizonta, in to zasluži posebno omembo. Lepo je namreč videti mladega režiserja, ki se ne boji pokazati kart in jih podčrtati s filmskim stejtmentom.

Film najbolj preseneti v zaključnih tridesetih minutah, ko nas, dokumentarizma, socialističnih idej in protagonistov navajeno publiko, šokira razbitje četrtega zidu. Naenkrat pred nami dogajanje na platnu razpade v ples in petje, skozi katero delavci na glasbeno podlago izlivajo svoja čustva izven vseh konvencionalnih in racionalnih okvirov dokumentarca. Nenadni segment, ki bi ga lahko opisal kot ekspresionistični mjuzikl upora, sijajno razbremeni v time-outu refleksije pred zadnjim stihom, v katerem pade odločitev o usodi tovarne dvigal.

Če potegnem črto pod Tovarno niča: ni za vsakega. Dolžina filma, počasni razvoj dogajanja na platnu ter globoka analiza socio-političnih konceptov zagotovo odbije mnoge. Ko temu dodamo še režiserjevo odstopanje od striktne narativne strukture ter eksperimentalni izlet v zaključku filma, postane jasno, da Pinho s svojim prvim celovečercem cilja na izbrano festivalsko, filmofilsko publiko, ki zna ceniti umetniško in družbeno-politično vrednost dela hkrati.

Foto: plakat filma.
Recenzija je bila izvorno objavljena na portalu ziher.hr.
Prevedel: Jan Podbrežnik.

Facebook Twitter Deli
0 comments