Intimni oder GT22 znova gosti predstavo vseh predstav »Heroj 2.0«, ki smo si jo v soboto, 26. januarja, ogledali iz zadnje vrste. V glavnih vlogah sta avtorja Uroš Kaurin in Vito Weis, ki sta za vlogi v predstavi »Heroj 2.0 – Predstava vseh predstav«, v neodvisni koprodukciji KUD-a Moment in Zavoda En-Knap, na 53. Festivalu Borštnikovo srečanje leta 2018, prejela nagrado za igro.
Po nerodnem pripetljaju z obema igralcema, se vrnem v GT22 tik pred pričetkom predstave, ko je bil sprednji prostor že zapolnjen s skupino gledalcev. Za pultom igralec iz predstave prodaja karte. Postavim se v vrsto in potem, ko mi igralec poda karto, v tisti majhni množici gledalcev ne najdem prostora, kamor bi se umaknil. V želji, da pobegnem pred skupino gledalcev in čimprej zasedem svoj sedež v dvorani, mi igralec pove, da smo sedaj tukaj (v sprednjem prostoru), potem pa gremo vsi skupaj dol (v klet). Zdi se, kot da poslušam scenarij, ki je prepoznal naravo obupanca in njegovo željo po skrivanju. Potem v strahu pred gledalci bulim v prižgan televizor. Pred sabo spuščam vse obiskovalce, ki se sedaj v koloni spuščajo po stopnicah v kletno dvorano intimnega odra GT22, ki je v soboto 26. januarja znova gostil predstavo, z naslovom »Heroj 2.0 – Predstava vseh predstav«; v glavnih vlogah Uroš Kaurin in Vito Weis.
Začne se z zvonenjem telefona, ki ga privleče igralec izpod stola v tribuni. Igralec položi telefon na leseno mizo sredi, sicer praznega odra. S svojim soigralcem tolčeta in razbijata po telefonu ter ga lomita na koščke, ki letijo in padajo iz mize. Vrneta se kot snažilki z metlami, ki počistita in zabrišeta sledi gledališke predstave. Prvi prizori panike, ko tudi sam zavoljo realistične in prvovrstne igre, opletam z rokami po žepih in ugašam svoj telefon, se končajo z ugasnjeno lučjo, temo, skozi katero se ponovno znajdem v koži običajnega in pomirjenega gledalca. Odrske luči se prižgejo, igralca pred mano se vrneta z izvodom diplomskega dela, ki ga prineseta iz igralske akademije. Leta raziskovanja in odrekanj, postanejo zdaj zgolj igra, ali pa rekvizit za zabavo gledalcev. Z igro »stop« se igralca skupaj z gledalci igrata in naslanjata na nesmisle, ali pa velika spoznanja kostumografije in dramskega prostora ter ostalih prvin velikega teatra, ki je takrat nekje zelo zunaj in daleč stran.
Igralca s svojo izjemno in domiselno interpretacijo peljeta gledalca skozi predstavo v sam srž gledališkega prostora, s katerim bijeta boj med intimo tisočerih »jazov« in vrhunsko umetnostjo. Razkrivata teatralnost in odstirata zastor velikega odra, ki je gledalcu predstave še daleč, a hkrati tako zelo blizu, bolj kot kadarkoli poprej. Igralca z vsako novo preobrazbo gledalca še bolj streznita in soočita z njegovo zaslepljenostjo pred prestižem, bliščem in vseh užitkih teatralne umetnosti. Igralca si skozi dialoški monolog nenehno izmenjujeta maske dramatičnih preobrazb, od pobesnelega blazneža, srednjeveškega kralja, do očeta, ki hčerki pripoveduje pravljico. Na neki točki postaneta igralca, sredi razkrivanja in raziskovanja mnogoterih egocentričnih percepcij in predstav o zaigranem jazu, hkrati tudi gledalca svoje predstave. Med brskanjem po najzgodnejših spominih svoje profesionalne kariere se približata gledalcu tako zelo, da si kot gledalec sedaj soočen z najbolj pravim, razkritim »jazom« obeh igralcev.
Težko je potegniti niti skozi razplet, dogajanje in prizore, ter preiti do smiselnega zaključka predstave, ki ga igralca speljeta in začinita s svojim finim smislom za humor. Zagotovo si takšna neodvisna produkcija zasluži večji oder, več publike, več pozornosti, blišča in ostalega gledališkega prestiža, pa vendar bi s korakom v to smer izgubila svoj še najmanjši smisel in namen. Gotovo pa je, da se je predstava v koprodukciji Kud-a »Moment« in Zavoda »En-knap«, popolnoma upravičeno umestila v tekmovalni program 53. Festivala Borštnikovo srečanje, leta 2018. Uroš Kaurin in Vito Weis sta za vlogi v predstavi »Heroj 2.0 – Predstava vseh predstav« prejela Borštnikovo nagrado za igro. Skupaj s koproducenti sta nedvomno zakoličila visoke umetniške standarde sodobni alternativni drami, tako v lokalnem – mariborskem prostoru, kot tudi širše.
Predstavo si lahko v bližnji prihodnosti ponovno ogledate v sredo 27. februarja in v petek 1. marca ob 20. uri na intimnem odru v GT22.
