Po žvižganjih preteklega, že petega tedna pod korona ukrepi ne moremo reči, da kolektivnega brbotanja za štirimi stenami, pa tudi po ulicah vedno bolj, ni bilo za pričakovati. In stejtment ni stejtment, če ga zavpiješ, pa ga nihče ne sliši, a.k.a. glas vpijočega po asfaltu. V iskanju alternativ so se izvirno zavrtela kolesa, kot klasično podajanje uličnega stejtmenta pa je mariborsko Pekarno ozaljšal novi stari grafit, modifikacija vzklika Osvobodilne fronte "smrt narodu, svoboda fašizmu," nad zapisom pa se je bohotila prvopostavljena pleša dežele z iztegnjeno desnico. Preteklik “bil” je uporabljen zato, ker je gasilsko dvigalo kaj hitro, kakšen dan in pol po nastanku grafita, zabrnelo, Janez pa od sobote dalje očrnjen daje vtis zapečenega toasta na fasadi, zloženega v pol-abstrakten vzorec.
Ni presenetil hiter odziv pekarnarskih in ne-pekarnarskih, ki je po socialnih omrežjih kaj hitro zagnal obsojanje cenzure v uvodu omenjenega grafita. Uradni odziv podpisnikov zapisa - Urške, Ramiza, Nejca, Voja, Tomaža in Brigite - je javen, objavljen in, upamo, prebran. Tudi z občinske strani, saj morda pojasni morebitne nejasnosti okrog same sporočilnosti grafita. Na spletu je namreč zaokrožil domnevni odziv kabineta župana, ki grafit namreč bere kot "operirajočega z nacistično simboliko ... ", podpisana vodja kabineta Jelka Vrečko in/ali kabinet kot kolektiv pa sprejema branje grafita kot sovražnega, in ne kot satiro.
Poskus slikovitega opisa nima namena prepričati prepričanih ali pa informirati informiranih, a slikovitost primera služi kot prijeten uvod v mariborske grafite. Le-ti so že bili netilo, nad katerim so se kresala mnenja primernosti in neprimernosti: sveže prepleskani so tudi enostavno zastavljeni parolnati zmazki na ograjenih štengah na Kalvarijo, mariborske stene so gostile dvoboj homo-homu fob, ko se je bilo potrebno znesti nad bleščicami, z novim podvozom na Ljubljanski smo preroško izvedeli, da Slovenci kradej(m)o, pa črne stene Tržnice …
Nismo potovali daleč, a daleč lahko potujemo. Tudi s sprehodom, vsaj lahko smo. Za Festival sprehodov je mesto ob Dravi prikrajšalo ukrepanje. Vseeno nekateri in nekatere vedo, morda tudi veste, kje se da in kateri so punkti grafitnega sprehoda. Verjetno ste informacije tako ali drugače prejeli od dežurne grafitobralke mariborskih fasad Tanje Cvitko. Tanja je v socialnoomrežni debati, kakopak, aktivno sodelovala in posredovala. Na praznični dan pa si je vzela nekaj minut časa, da nas v luči nedavnih sprenevedanj popelje po temni plati mariborskih grafitov - vsaj nekaterih in vsaj na daleč. Zdi se namreč, da bi šnelkurs sovražnih sporočil na fasadah in primerov dobrih praks odzivanja nanje prišel čimprej prav.
Tanja za začetek opiše lokacijo, pravzaprav grafitarsko luknjo, ki skozi kronološko analizo ponuja paleto grafitarskih vzorcev.
Ti grafiti se organizirano pojavljajo v bližini Ljudskega vrta. Izpostavila bi črno luknjo, ki se nahaja med bloki pri zadnjem vhodu Zavoda za zaposlovanje, se pravi v bližini stadiona. Tam si lahko ogledamo, kaj vse se je v mnogih letih pojavljajo. Zanimiva je zaradi dinamike in fluidnosti grafitov, ki jo lahko tam opaizmo. Pojavljajo se sovražni napisi - od 'cigani raus' in taki proti homoseksualcem, kljukasti in keltski križi -, ampak se pojavljajo tudi prepisi tega. /Sprehajalcem/ usmerim pozornost k, recimo, kljukastim križem, ki so spremenjeni v neke kocke, ali črnemu simbolu keltskega križa, prekritega s srčkom ali takega, ki je samo počečkan. To so osebne iniciative posameznikov, ki sporočajo sovražnost, in tistih drugih, ki to sovražnost prepoznavajo in se pač na svoj način odločijo pač negativno vsebino spremeniti v nekaj pozitivnega.
Cvitko opomni na še en izrazito zaznaven negativen vzorec grafitov, ki se nahajajo na Lentu, posebej zgoščeno na stopnicah s Starega mostu proti lokalu Rokaj. Praksa je dobila pozitiven odgovor v obliki akcije Srce Maribora, akcija pa močno oriše nestrinjanje prebivalstva nad takšnimi sovražnimi grafiti.
Izpostavila bi inicativo posameznika, ki se je kakšno leto nazaj poimenoval Srce Maribora, Uličice od Koroške ceste proti Lentu, ki so prav tako skrite pred očmi meščanov, so bile polne napisov mariborske navijaške skupine, ki so pozivali k nasilju. Ta mladenič se je samoiniciativno odločil sovražne napise prebeliti in jih preristati z vijoličnimi srčki. Kaj kmalu so se sovražni napisi zopet pojavili. Spet gre za primer tega, da so zavedni meščani zaznali, da je potrebno nekaj narediti, in kolikšna je potreba po tem, da Mestna občina Maribor predvsem na območju Lenta sistematično pobriše te grafite in da se sprejmejo tudi nekakšni ukrepi, ki ne kaznujejo samo 'vandaliziranja po javnih površinah,' kar /storilca/ stane okrog 204 EUR, ampak tudi pisanje sovražnih grafitov, ker vemo iz katerih skupin prihajajo.
Kot tretjo izrazitejšo prakso poznavalka grafitov izpostavi takoimenovanega Pubeca, s katerim se poistoveti marsikatera nadobudna Vijolica.
Ta primer sem obelodanila na svojem Facebook profilu, ki je odklenjen za javnost in sem s tem mogoče sovjo lastno glavo postavila v nevarnost, je simbol, ki ga uporablja mariborska navijaška skupina. Oseba, okostnjak, kostko, pubec sem mu rekla, ki v eni roki drži krigl pira, v drugi roki ketno, obut je v v bulerje, za njim pa stoji keltski križ. Ta maskota mariborske navijaške skupine se pojavlja po celem mariboru v šablonski tehniki. Največja je seveda neposredno na stadionu Ljudski vrt ob kresnem muralu, ki ga je narisal Teoson. Maskota že sama po sebi skriva neonacistični simbol, ki je prepoznan povsod po svetu. Mestna občina Maribor bi, če ima resnično interes obsojati nacistične simbole, morala ostro obsoditi maskoto in vse slikovne nastope mariborske navijaške skupine.
In česa si Cvitko ob prazniku in okrog grafitarskih dogajanj želi?
Želim si kulturnega dialoga. Vkolikor je v moji moči, želim razjasniti slepe pege, ki jih imajo politični odločevalci, ki mogoče nikoli niso imeli stika s to alternativno kulturo, in ne razumejo, kaj točno je pomenil ta grafit. Če župan je Arsenovič v svojem odzivu zapisal, da si prizadeva, da se mesto očisti nacističnih ali sovražnih neonacističnih simbolov, potem smatram, da je naloga in vloga aktivnih meščanov, da se držimo njegovih besed in ga opozorimo na to. Mogoče bi morali s podporo naših političnih odločevalcev, naših mestnih vodij organizirano Maribor očistiti sovražnosti in simbolov, ki se pojavljajo po mestu.
 |
