Kelnarca Marijana in narodnozabavna glasba

Sprehodiš se po pobočju navzdol, si sezuješ čevlje in nogavice, zavihaš hlačnici in z bosimi nogami stopiš v hladno vodo. Obrneš se nazaj proti gostilni, kjer si pustila svoji hčerki sami z njunim očetom. Iz torbice povlečeš rdečo škatlico z napisom Thin Lizzy. Od svojega trinajstega leta nikamor ne greš brez nje. To te malo skrbi, a ne dovolj, da ne bi iz nje vzela rizle, malo tobaka in nekaj trave. Zviješ si joint, ga vtakneš med ustnici in poiščeš še vžigalnik. Kmalu iz nosnic pihneš oblak prijetnega vonja in ozreš se po okolici.

Človek bi rekel, da je tu narava zelo lepa. Jezero, gozdovi, gore in modro nebo! V nasprotju z recimo po scanju smrdečim skvotom in s pivom prepojenimi odrskimi deskami. To ni narava. To naj ne bi bila narava! In če nekdo pobegne v naravo, se ve, od kod je pobegnil.

Z nogami torej stojiš v hladni vodi in kadiš travo. Vrnila se boš k svoji družini in rekla boš: »A ni lepo?« In oče tvojih hčera bo odgovoril: »Lepo je, ja.« Tudi hčerki bosta prijetno utrujeni rekli: »Mami, večkrat moramo na izlet v naravo! Res je lepo!«

Potreseš pepel in še enkrat potegneš. Ozreš se in preveriš, če ni koga v bližini, in nato pogled usmeriš v lažnivo nebo. Z jointom med zobmi obračaš glavo sem ter tja in z dvignjenima sredincema mahaš po zraku: preklinjaš gozdove, jezero, gore, nebo, pot po kateri ste prišli, rojstni kraj pokojne stare mame – preklinjaš njenega sina in samo sebe – samo svojih hčerk ne prekolneš.

S slino med palcem in kazalcem ugasneš joint, ga spraviš za kasneje in se s čevlji in nogavicami v rokah odpraviš nazaj proti gostilni.

Hčerki je celodnevno pohajkovanje po hribih okoli jezera zdelalo. Upaš, da bosta v avtu spali. Če spita, ne bruhata. Skrbi te vožnja nazaj po vijugasti soteski. Od vhodnih vrat ju gledaš, kako pijeta čaj in odločiš se, da ne boš omenjala lepot narave. Počasi se odpraviš proti mizi. Zaslišiš petje. V sosednjem prostoru znana narodnozabavna pevka kratkočasi manjšo skupino ljudi. Slabo ozvočena poje v mikrofon kar čez svoj lastni posnetek, tako da je istočasno slišati dva njena glasova. Pomisliš, da bi se obrnila in odšla nazaj ven, a tam ni nič lepše. Oblije te mrzel pot in po telesu se prebujajo mravljinci. Take stvari te vedno ujamejo nepripravljeno. Pogledaš pod obok v sosednji prostor in na bruhanje ti gre. V prsih ti razbija srce. Nameniš se proti stolu, da bi se usedla. Piska ti v ušesih in občutek imaš, da je v prostor vdrla voda. Čas se upočasni, zvok je pridušen: pevka kot riba v jezeru nemo odpira usta in prisiljeno nasmejani obrazi pevkinega občinstva postanejo nerealni in zabrisani. Voda te stisne ob mizo in vrže ob tla. Dušiš se. Zagrne te tema.

Vrneš se nazaj v čas otroštva, ko si nekaj kilometrov nižje po soteski s hrbtom naslonjena na steno sedela v hiši enega od treh očetovih stricev. Skozi dvoje vrat, iz desne proti levi, v krogu in okoli tebe, je očetov stric podil svojo ženo iz sobe na hodnik in nazaj:

»Marko, ne pred otrokom!«

Končno si za hrbtom, na hodniku in na drugi strani stene, zaslišala tope udarce, iz radia v kuhinji pa je morečemu zvoku udarcev kvarila ritem narodnozabavna glasba. Odšla si na balkon, dovolj nizek, da si lahko skočila na travo in pobegnila iz hiše. Sonce je izgubljalo prevlado nad strmimi pobočji na obeh straneh soteske. Sredi visoke trave je v večernem vetru poplesavala dolga senca kozolca. Razen vetra ni bilo slišati ničesar. Stekla si proti sosednji hiši, kjer je bilo vse prazno: tvoj oče, njegov drugi stric Florijan, lastnik te hiše, in tvoja babica so namreč odšli na obhajilo sina tretjega očetovega strica Damijana, ki je živel še nekaj kilometrov niže v soteski. Stiskalo te je v prsih in hlipala si; nisi vedela, kam bi se obrnila. Iz vseh strani je posestvo obdajal grozeč črn gozd. Vstopila si v hlev nasproti hiše, kjer so te ravnodušno gledale krave, dokler niso ena za drugo začele zamolklo mukati. Noge so te nehale ubogati in komaj si se odvlekla iz hleva ven in ob stavbi naprej do velike žage za obdelovanje hlodov. Kot bi te nosila luna si stopila do ostrih zob na žagi in po enem od ostrih zob povlekla z dlanjo. Kri je kapljala po tvoji poletni obleki in po tleh. Zastrmela si se v velik rdeč gumb za zagon žage. Stopila si tja, da bi žago vklopila.

»Dve minuti do polnoči!«

Zakričala si, se obrnila in zagledala – v gumijastih škornjih, a sicer povsem golega – norega Guštija, mlajšega brata Florijanove žene Fanči. Do tega trenutka nisi bila z njim nikoli sama; z njim si imela opravka le takrat, ko ste se otroci iz njega norčevali in ga spraševali po uri; vedno je odgovoril isto: »Dve minuti do polnoči!« Zdaj te ni gledal nič drugače, kot so te malo prej krave: kot bi o tebi vedel nekaj, česar sama ne veš in ti je v nedvomno škodo. Okamenela si. Nato pa odrevenelih nog le nekako stekla stran, proti kozolcu sredi jase. Pognala si se po kozolcu navzgor in splezala si vse do vrha. Drla si se na vso moč, a razen Guštija ni bilo nikogar. V posmeh ti je odgovarjal le odmev tvojega obupanega dretja. Nato pa se je nesrečno zavrtel tram in zgrmela si dol. V vlažni travi si gledala proti nebu mimo obraza golega Guštija, ki je stal poleg tebe in te brez besed opazoval. Tako te je bolelo, da si izgubila zavest.

K sebi si prišla šele v avtu, ko te je oče vozil po vijugasti cesti ob strugi reke in po soteski navzdol.

 

Nadaljevanje napete zgodbe čez 14 dni, 20.6  ob 17.

 

Spisal Jan Kozlevčar Kozel

Facebook Twitter Deli
0 comments