Maščevanje v rožnatih odtenkih - recenzija filma Obetavna mladenka

Film Obetavna mladenka ne bi mogel bolj sovpadati z aktualnimi družbenimi, seveda tudi političnimi dogajanji v naši državi - izpoved Mie Skrbinac in gibanje #nisisama, ter nedavno zbiranje podpisov za spremembo zakonodaje na področju spolnega nasilja, je predlog o redefiniciji posilstva po modelu “samo ja pomeni ja” pripeljalo do obravnave v Državnem zboru. Ta namreč onemogoči scenarij v katerem spolno nasilje ni obsojeno in kaznovano zgolj zato, ker se žrtev ni dokazano fizično uprla, oziroma dokazljivo in ”dovolj odločno” rekla ne. In ravno ta sentiment, upiranje takšni izkrivljeni predstavi o spolnem nasilju, je izhodišče prvenca režiserke Emeralde Fennell, ki problematiko obravnava skozi žanr komičnega trilerja.

V uvodni sceni se navidez pijana Cassie, v tipični večerni opravi ameriške žurerke v poznih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih, naslanja na šank nekega fensi kluba v Ohiu - v zaključku večera se komaj še obdrži na nogah. Približa se ji šarmanten “rešitelj”, ki ubogo in nemočno žurerko odpelje domov, ponudi “kratkega za pogum”, jo kot dober gostitelj začne otipavati, ob tem pa presliši njen “ne”. Cassie ga s preprostim, a odločnim “Kaj pa počneš?” zaustavi in razoroži -  on se takoj začne braniti, da seveda vsega skupaj sploh ni mislil tako, kakor je Cassie, pa tudi gledalka oz. gledalec, videla in razumela. Na tak način se protagonistka, pravzaprav superjunakinja brez nadnaravnih moči, drzno loteva moških predatorjev - kot klofuto streznitve jim čez obraz zalepi dejstvo, da so pravkar brez privoljenja želeli seksati z nezavestno žensko. Število svojih nadlegovalcev/žrtev Cassie skrbno, že skoraj obsesivno, beleži v svoj dnevnik, njena nepotešena želja po maščevanju, motiv skozi ves film, pa sprva ni jasna.

Občinstvo ob spremljanju Cassijinega pohoda počasi sestavlja predzgodbo, ki je vzrok njeni maščevalnosti - nekaj let pred filmsko zgodbo je na enem izmed študentskih žurov pijano študentko medicine posilil sošolec, medtem ko so prisotni namesto interveniranja postali gledalci zanje zabavnega spektakla. Posiljena študentka se ni upirala, saj je bila nezavestna. Po prijavi posilstva je namesto razumevanja in ukrepanja okolica odreagirala z molkom in očitki, da je “preveč spila” in da “če seksaš vsak teden z drugim, pač ne moreš pričakovati, da ti bodo ljudje verjeli, ko nekoga obtožiš posilstva”. Primer so zaradi pomanjkljivih dokazov zavrgli, kljub posnetkom, ki so jih posneli (in nato zanikali) prisotni sošolci. Univerza je dogodek pometla pod preprogo, storilec je postal priznan zdravnik, študentka je storila samomor, njena najboljša prijateljica Cassie pa se je odpravila na pot maščevanja. Nekoč obetavna mladenka Cassandra je po travmatičnem dogodku študij medicine predčasno končala, živi pri starših in podnevi dela v kavarni, zvečer pa se na videz neambiciozna, zdolgočasena Cassie spremeni v plenilko. 

Zlovešča junakinja preži na naključne hinavsko prijazne moške v barih, a predvsem obračunava (oz. poskuša obračunati) z vsemi posredno ali neposredno povezanimi s posilstvom njene prijateljice. Najboljši način, kako nekomu dopovedati, kakšno krivico je storil žrtvi, je približanje problema skozi njegovo lastno izkušnjo. Cassie vpletene postavi v situacije, ki jih prisilijo v refleksijo in obžalovanje svojih preteklih dejanj. Na kakšen način slednje opravi in kaj se zgodi v sklepnem dejanju, ko obračuna s posiljevalcem samim, ne želim razkriti - pripomnim lahko zgolj to, da je zaključni razplet dogodkov zelo “filmski” in nekoliko pokvari celoten vtis filma. 

Vse pohvale za lotevanje tako občutljive tematike, ki lahko hitro zaide v napačno smer, gredo režiserki in scenaristki Emeraldi Fennell. Z drzno in provokativno protagonistko, ki lastnoročno obračunava s patriarhatom, občinstvu pokaže, kako naša družba ščiti (moške) storilce in žrtvam pokaže hrbet. V igralski zasedbi nedvomno izstopa Carey Mulligan, njen casting je ključno prispeval k prepričljivosti filma - odigra navzven lepo, pametno in krhko dekle, ki v sebi nosi veliko jeze in odločnosti, kateri marsikdo ni kos. Sicer je celotna zasedba, polna znanih obrazov (Alfred Molina, Alison Brie, Adam Brody), igralsko močna, le Chris Lowell je nič krivega antagonista odigral preveč karikirano. 

Črnohumorni triler v barvni paleti močno uporablja rožnato-modre odtenke, s katerimi se ironično posmehuje družbenemu konstruktu ženskega spola - ta še zdaleč ni takšen, kot se zdi. Preobrat konvencije nakaže tudi z glasbo - pop uspešnice Toxic, It’s Raining Man in Nothing's Gonna Hurt You Baby slišimo v alternativnih preoblekah, s katerimi njihov pomen dobiva nove razsežnosti in priokus po maščevanju. 

Obetavna mladenka je mešanica različnih žanrov - črne komedije, drame, trilerja in kriminalke. Pohvalno je, da je režiserka z izbiro “mainstream” žanra skušala vprašanje spolnega nasilja nad ženskami približati širši publiki - to ji je nedvomno zelo dobro uspelo. S svojo kritiko se pridružujem pretežno pozitivnim kritikam, ki so zagotovo poleg številnih nominacij za prestižne filmske nagrade, pripomogle k večji prepoznavnosti filma. Znotraj žanrskih okvirjev, v katerih je film zastavljen, nedvomno izstopa. Protagonistka ni zreduciran žrtven lik moškega ugrabitelja, kot je to v trilerjih pogosto, ampak odigra aktivno žensko vlogo - ona ne prejema udarcev, ampak je tista, ki jih zadaja. Kljub temu pa moram na tej točki podati pomislek izven žanrske kritike. Če odmislim, da je Obetavna mladenka triler, za katerega so značilni nekoliko “za lase privlečeni” konci, se moram vprašati ali lahko film s precej nerealističen razpletom, posledično zbanalizira celotno zgodbo in problematiko, ki jo obravnava. Občinstvo lahko, ob tako šokantnem in spektakeljskem koncu, dobi vtis, da gre za fikcijsko upodobitev, ki nima korenin v vsakdanjem življenju. A posilstvo je še kako prisoten problem današnje družbe, zato ga je potrebno vzeti resno, ne glede na to, v kakšno zgodbo in žanr je zapakirano.

Facebook Twitter Deli
0 comments