Sila posiljuje, in proti sili je potreben upor. Maja Ferlič, Marko Rafolt, Katarina Kolar, Jerica Smrečnik, Katja Kores in Petja Golec Horvat, zasedba predstave Coven - kongres čarovnic, je pod mentorstvom Petje Laboviča in Luke Ostreža ustvarila preplet različnih odrskih izraznosti, osebnih zgodb in kratkih kolažev raznih literarnih in dramskih predlog, ki v odgovor na silo prikliče - čarovnice
Predstava je večplanska, kot takšna je 8. aprila v premierni uprizoritvi v GT22 kot prevelika za Intimni oder, iz kletke (pre)majhnega odrskega konteksta izskočila že v samem začetku - Kolar in Smrečnik sta občinstvo nagovorili že v Avli kulturne hiše na Glavnem trgu 22. Rahlo zmeden, ali zgolj navidez zmeden nagovor sta brez ovinkarjenja uporabili za vzpostavljanje osnove večera: “toliko, da veste, čarovnice rade lažejo!” kot povesta v napovedi predstave, ki sledi.
Občinstvo nato povedeta v Knjižnico, naslednjega izmed prostorov GT-ja, ki jih za uprizoritev ustvarjalna ekipa uporabi. Ob plesu čarovnic se občinstvu s prsti na tipkah in drsnikih za glasbo in lučmi ne skriva Labović, katerega mentorska prisotnost je, tako kot Ostreževa, namerno ne-skrita in neločljiva od uprizoritve same. Prizor, ki ga v bolj ali manj ekstatičnem plesnem gibu lahko postavimo takoj na prvega, v smislu postavljanja osnovnega konteksta predstave, prekine Rafolt, ki po duletovsko izza zavese, na stolu na koleščkih, kliče “Mariborčane in Mariborčanke!”
Po krajšem, bolj tehničnem prehodu se zasedba šestih posede na tla pred občinstvom in si na obraze nalepi neudobne, široke prisiljene nasmeške - kot igralska zasedba, kot ustrežljivci so tukaj za nas, za drugega, za občinstvo. Skozi stisnjene zobe prisile podajajoče si papir z besedilom prebirajo generičen opis “ustrežljivcev” kot psihološkega profila, izpod prstov kakšnega spletnega psihoterapevta. V kontekst posilstva umestijo tudi prisilo, silo, ki pritiska na posameznice in posameznike, da se odrečejo svobodnemu izražanju čustev, in so preprosto na voljo. Hkrati se lahko tudi asociativno spomnimo teženja in “posiljevanja” spletnih gurujk in gurujev, ki na vsakem internetnem vogalu čakajo, da skozi sponzorirane objave potisnejo svoje modrosti naravnost med možganske režnje.
A če je začetek predstave Coven - čarovniški kongres v pristopu morda malce formalističen, ga v jedru s spremembo narativa v prvoosebnega in posamičnega, s solo prizori pripeljejo bližje živemu, in s tem učinkovitemu. Kolar v prvem izpove svoj odnos do lastne ženskosti, in med občinstvo podeli anekdote, pa tudi dejanske modrčke, opiše svojo prvo menstruacijo in prvo razmerje. Z njim pripoved tudi zaključi - ko se pred občinstvom, ki ga prosi za zaprte oči, preobleče v poletno obleko, ki jo je nosila na večer, ko je pričakovala izgubo nedolžnosti, v roke vzame tudi jabolko, po katerem med opisovanjem posilstva s felacijo vedno bolj podivjano hlasta, in nazadnje pogoltne.
Sledi premik v hišni skejtpark, kjer Ferlič na mikrofonu zelo dobro predvsem z glasom izrazi izredno nelagodje, tesnobo in stisnjenost med prste zasliševalca na čarovniškem procesu. Prepriča tudi koreografija ostalih štirih igralk, ki vsaka v svojem kotu na vrhu rampe pripoved pospremijo s koreografijo, medtem ko si Rafolt obsojenko vedno bolj perverzno ogleduje. Perverznost in ponižanje kulminirata v klimaksu, iz katerega prvi izstopi Rafolt, s svojo, na trenutke razvlečeno pripovedjo o srečevanju s spolnostjo, ki sicer vsebinsko komplementira močno impresijo, ki jo vzpostavlja večinoma ženska perspektiva v predstavi. Razberemo namreč lahko toksično maskulinost in njen pritisk na adolescentega fanta, ki nista opravičilo, sta pa morda pojasnilo za to, da je spolnost eno izmed področij, na katerih se mora fant na neki točki odraščanja izkazati, če želi postati “pravi dec”.
Po odprtem koncu in pobeglem kondomu v pripravljen nakupovalni voziček skoči Smrečnik, ki jo ekipa na podlago Black Velveta potiska z ene rampe na drugo. Po koncu komada se z eteričnim solom iz vozička, ki na trenutke postane duet z Rafoltom, Smrečnik potopi v ezoteričnost telesnih tekočin in čustvene disonance tradicionalnih, bolje rečeno, tradicionalističnih kontrapolov “ženske” in “moškega”. Seme ni le nosilec genskega zapisa, in ženska ni le človeško bitje - je čarovnica, ki mora goreti. Ali pa prižgati cigareto.
Na “čik pavzi” nato Smrečnik zunaj, pred vhodom v GT22, deli zgodbo s poletnega tabora v idiličnem okolju slovenskih gora. Odklop od sveta, in povsem svoj svet, ki ga skupina na taboru postavi skupaj s svojimi šotori, je izhodišče za čarobnost prvih adolescentnih metuljčkov v trebuhu, a temne, globoke oči fanta, ki si izbira, katera “ga bo nocoj grela”, segajo predaleč po telesu navzdol, in moker madež, ki po njegovem “dry-humpingu” za njim ostane na spalni vreči, čarobnost nedolžnosti povsem ugasne. Smrečnik v drugem solu z odkritim pripovedovanjem prepriča, in z njim pripravi vzdušje, v katerega Kores kot turistična vodička pripelje svojo zgodbo iz vrtca za vogalom, medtem ko občinstvo pelje na bližnjo teraso.
Terasa. ki gleda proti Dravi, je le nekaj deset metrov stran od vrtca, ki ga je Kores nerada obiskovala. Z inovativnim načinom pripovedi opisovanje vrtčevske prigode pospremi s svetilko, s katero osvetljuje igrišče pod obzidjem. V pretresljivem zaključku zgodbe, v kateri ji dežurni vrtčevski nadlegovalci slečejo hlačke in v mednožje potisnejo storž, se na igrišču spodaj Kolar korespondenčno sleče - to je skupaj z zaključkom zgodbe impulz, da nas Rafolt skupaj z njo pojužnjačeno pokliče nazaj noter, na toplo. “Ajde, prehladit češ se!”
Nazaj v knjižnici nas v krajši sekvenci s harmoniko v rokah Rafolt v napovedanem miksu zgodbe iz pesmi Zabranjenega pušenja, Tri ratna havera, in svojega kreativnega dodatka z dinamično pripovedjo, ki jo s pivom v rokah podprejo Kolar, Smrečnik in Golec Horvat, pripravi na eksplozijo. RAT! Na udaren komad se spustijo luči, iz dimne mašine dim, in gledalci so zvlečeni v vroč klimaks na plesišču, kjer skupaj z igralsko zasedbo plešejo, kot da bi jih režiral Gaspar Noe.
Ko se pesem konča, na tleh obleži Golec Horvat. Na vprašanje ekipe, če “je okej”, odgovori, da ne. Zakaj? Ker je v tem prostoru roka. Stara roka. Z branjem ob žepni lučki prikliče staro roko, ki grabi. Grabi. Grabi. Četudi je stara, posušena, morala bi umreti, še vedno grabi tam, kjer ne bi smela. Svoj boj z roko Golec Horvat nato pelje še v zadnji prostor uprizoritve, utesnjeni Blackbox, kjer ob pretepanju za rešetkami, ki ga odlično odsimulira sama, v predstavo vpelje Kosovela, in podobo svobodo kot svetilnik.
Na koncu nas zasedba pelje nazaj v avlo, kjer pred občinstvom, morda tudi z občinstvom, v sramežljivi izvedbi Zadnje večerje martina krpana zaključijo potovanje po prostorih in po impresijah. Zaključek je ustrezen, in nesigurnosti navkljub podpiše zrelost ustvarjalne ekipe in, na premieri še ne popolnoma izbrušenega izdelka. A Coven - Kongres čarovnic je gotovo predstava, vredna ogleda.
Foto: Gregor Salobir
