»Navdih za razstavo sva dobili pri maminem rahlo pokvarjenem televizorju«

V Galeriji K18 si je od četrtka, 9. julija, mogoče ogledati razstavo z naslovom Pop-fi, avtoric Lili M. Rampre in Julie Rubies Subiros. Razstava skozi popularno kulturo reflektira umetniško in plesno kulturo ter njuno reprezentacijo znotraj nje. Obiskovalca sredi razstavnega prostora pričaka televizor, na katerem vidi zgolj belo sliko. Šele, ko pogleda skozi posebno steklo, se mu na ekranu prikaže binarno nasprotje, skozi katerega se zrcali epska zgodba o boju med dobrim in zlim. Preko takšnega binarnega nasprotja avtorici reflektirata umetniško in predvsem plesno kulturo in specifiko plesnih skupnosti oz. njihovo reprezentacijo v popularni kulturi. Na otvoritvi razstave je bila prisotna samo Lili M. Rampre, medtem ko Julia Subiros zaradi slabše epidemiološke slike ni mogla vstopiti v Slovenijo.

Razstava je del programa SobaZaGosteMaribor/GuestRoomMaribor, ki v okviru Pekarne Magdalenske mreže poteka že od leta 2011 in gosti mednarodne umetnike na rezidenčnih obiskih, ki ponavadi trajajo mesec dni ali več. »V zadnjem obdobju smo pričeli gostiti tudi slovenske umetnike. Umetnike zbiramo preko vabil oz. javnih razpisov, na katerih predložijo koncepte in izhodišča ter na kratko orišejo oz. opišejo, kaj jih zanima. Končno besedo pri izboru ima strokovna žirija, ki na koncu izbere tiste, ki jih nato povabimo,« je povedala vodja rezidenčnega programa Lucija Smodiš.

»Navdih za razstavo sva z Julio dobili pri moji mami, ki ima rahlo pokvarjen televizor, na katerem se najprej sliši samo zvok, šele kasneje se prikaže slika. O tem sva se pogovarjala s kolegom, ki mi je predlagal uporabo polarizacijskega filtra. Mislim, da to sovpada s tematiko, ki predstavlja dostop do umetniškega diskurza oz. njegovega soustvarjanja. Drugi del razstave pa predstavlja proučevanje razmerja med formalnimi prepričanji, ki jih gojimo o določeni skupnosti, in temu, kako se ta prepričanja dejansko odražajo v realnosti. Zato se nama je zdelo zanimivo uporabiti medij, ki nas še najbolj združuje oz. ga vsi poznamo in imamo do njega dostop. To je t.i. popularna kultura,« je uvodoma povedala Lili M. Rampre. Ob tem je še dodala, da smo ljudje »naseljeni« s t.i. popularnimi pripovedmi oz. hollywoodskimi naracijami, zato sta s soavtorico iskali način, kako bi jih uporabili za lastno transformacijo oz. refleksijo lastnih prepričanj.

Omenjena razstava je del širšega raziskovalnega projekta, v katerem se umetnici ukvarjata tudi s t.i. umetniško neposlušnostjo publike. Zanimalo nas je, zakaj se jima slednja zdi neposlušna: »To me zanima predvsem zaradi neizkoriščenega potenciala publike kot trenutne skupine, ki se zbere skupaj samo za nekaj časa, pri čemer sem tudi sama velikokrat del te iste publike oz. celo večkrat kot v vlogi umetnice. Preučevala sem, na kakšen način so mi dostopni produkcijski pogoji, zato se mi je zdelo smiselno mobilizirati vlogo člana publike.«

Lili M. Rampre je v tem oziru naredila zanimiv eksperiment v okviru projekta z naslovom Authorized (Avtorizirano), kjer je zamenjala vlogo občinstva s performerjem: »Člane občinstva sem spraševala, kaj si mislijo o predstavi in jih prosila, da naj govorijo v prvi osebi ednine, kot da so sami ustvarjalci oz. koreografi. Tako sem dobila vpogled v to, kakšen jezik uporabljajo, ko govorijo o plesni umetnosti oz. na kakšen način si predstavljajo, kaj je njihova fantazija oz. na kakšen način nastaja plesna predstava. Na tem področju sem v Nemčiji naredila okoli 120 intervjujev. Zanimalo me je, kako se besedišče iz krogov plesalcev in koreografov preko kuratorjev in programerjev prenese na laike (v kolikor je publika sploh še laična, saj običajno drug k drugemu hodimo gledat predstave). Do razlik med omenjenimi poklici in občinstvom prihaja predvsem pri idejni zasnovi, saj si predstavlja, da koreograf dela zelo avtoritarno in daje naloge plesalcem, pri čemer vedno vse prihaja iz improvizacije oz. »brainstorminga«. Ob tem bi naj koreograf dal še impulz, ki naj bi ga nato plesalec poiskal v telesu. Vendar to so v resnici zgolj fikcije, ki krožijo v določenem delu publike in me zanimajo iz iste perspektive, kot bi me zanimalo to, kakšne delovne teorije koreografi razvijajo oz. kaj se dogaja med predstavo in med publiko.«

Na začetku smo veliko govorili o t.i. binarno zastavljenih silah, pri čemer nismo natančno razložili, kaj naj bi to sploh bilo. Zato smo Rampretovo vprašali, kaj slednje so oz. kako izgleda boj z njimi: »Epska struktura sama po sebi prinaša boj med dobrim in zlim. To so t.i. binarne sile, ki morajo priti v konflikt. Zanimalo naju je, koliko je takšna forma sploh še koristna. Pri tem je potrebno poudariti, da nas to na eni strani še združuje, vendar je po drugi strani preveč preprosto, saj kompleksnih idej ne moremo razvijati skozi takšne binarne nastavke. Nato sva se pričeli ukvarjati s tem, kaj se zgodi takrat, ko to spoznanje postane že preveč očitno, pa se vseeno skuša skozi njega izraziti že obstoječe scenarije in jih potisniti v določene matrice. Skratka opravka imamo z epsko zgodbo, ki ima dobro in slabo stran, pri čemer si zastavljava vprašanje, kako lahko ta struktura koristi pri razmišljanju o naših problemih, vprašanjih in tematikah. V realnem življenju se namreč soočamo z nasprotjem med tem, kakšna prepričanja imamo, in kako jih dejansko udejanjamo oz. živimo. Če se odpre debata o tem, nam lahko takšna preprosta zgodba, kot je epska struktura, zelo koristi, čeprav se binarnosti pogosto izogibamo.«

Zanimalo nas je tudi, kdo so posredniki arhivov plesne prakse: »Teh je celo malo morje. Gre za vprašanje t.i. »gatekeeperjev« oz. varovalcev vrat. To so vsi, ki se postavljajo med delo in gledalca oz. med plesno znanje, plesno zgodovino in plesno zapuščino. Tukaj se zastavlja vprašanje, kdo si bo le-to prisvojil in interpretiral. V bistvu kritizirava vlogo eksperta, kar bi naj bil vsak plesalec.«

Po njenih besedah želi razstava pri gledalcu vzbuditi smeh, radovednost in razmislek o tem, kaj predstavljajo razstavljeni elementi in kako jih smiselno povezati v celoto. Avtorici želita tudi v prihodnosti nadaljevati s tem projektom oz. z umetniško raziskavo, iz katere razstava izhaja oz. nadaljevati raziskavo, kako politično in civilno udejstvovanje na podlagi »fanovstva« ali ljubiteljstva vpliva na določene zvrsti umetnosti.

Razstava bo na ogled do 7. avgusta, vsak delavnik med 14. in 18. uro.

Primož Soban

Facebook Twitter Deli
0 comments