Kot zadnja izmed mariborskih gledaliških premier festivala Študenteater se je 9. maja v GT22 odvila predstava Potica brez rozin. Avtorja in avtorici Davorin Juhart, Jakob Podjavoršek, Zala Reich in Nina Slanič so se na tleh Intimnega odra preobrazili v arhetipe Slovencev, ki čakajoč na prihod slavljenke poskušajo premostiti osebnostne razlike ter simbiozno bivati do velikega trenutka, ko se bo praznovanje začelo.
Občinstvo v dvorano vstopi kot povabljeno na zabavo presenečenja za še neimenovano slavljenko - s sproščenostjo in veseljaštvom nas nastopajoči povabijo, da se posedemo, »kjer je še fraj« - na sedeže, označene z imeni držav, kamor nas pospremijo s postreženim špricarjem. Publika je osvetljena, s prostimi, improviziranimi dialogi igralci predstavo odprejo in publiko prisilijo k poistovetenju z odrsko sceno in liki samimi. Ti s priljudnostjo in dotakanjem pijače v prazne kozarce razmeroma hitro zabrišejo mejo med fiksiranim gledališkim dogajanjem in realnostjo. Arhetipski liki slovenske razširjene družine se nenehno posedajo in vstajajo od arhetipskega omizja gasilskih miz in klopi.
Zaradi poznanih in že videnih situacij na praznovanjih, je tako prehod iz dialoga z gledalci na razvoj same zgodbe spontan in nevsiljiv. Juhart in Podjavoršek na ramenih poskušata slavnostno okrasiti prostor, lik krščanske matere, Slanič, ju usmerja, na robu pa potiho sedi Reich, ki se kot lik svobodomiselne umetnice ne zmeni za trivialne malenkosti. Igralci so od začetka neposredni – kot taki se utelesijo v lik bogaboječe vernice, nacionalističnega prodajalca prehrambenih dodatkov, v tujini uspešnega podjetnika in kulturnice, ki že uvodoma ostaja v ozadju. Z nasičenostjo predvidenih karakteristik, kot so žuganje, organizacija celotnega praznovanja in predsodki do števila partnerjev umetnice, prednjači krščanska mati. Zaradi predestinacije zasenči šibkejše vloge, ki pa bi z intenziteto karakteristik postali le še absurdnejši.
Priprava na prihod slavljenke je osredinjena na gasilsko mizo s klopmi. Odrska scena je tako kot liki sami, zgoščena in napolnjena s simboliko – na mizi so peciva, klobase, sir, ki se more narezati!; in absolutno pripraviti pred prihodom slavljenke, kuhalnik, steklenice alkohola. Prostor je po uvodnih naporih Juharta in Podjavorška okrašen s trakci in baloni v beli, modri in rdeči barvi.
Predstava gradi svojo formo na klasičnih dialogih, zato se gledalec raje kot na sama dejanja osredotoči na diskurze in njihovo doživljanje. Sicer pomenljivo lakiranje nohtov umetnice kot nezanimanje za ceremonialno dogajanje, se skoraj izgubi ob nenehnih prenosih osredotočenosti na dialog ene dvojice in druge – s klišejskimi šalami in pričakovanimi odgovori se tako sicer uspešno postavljena zgodba začne upočasnjevati in gledalci se pridružijo mučnemu čakanju slavljenke.
Počasnost tempa se prekine z ugotovitvijo, da slavljenke še ne bo na praznovanje, saj je zadržana v Planici, kjer se v vinjenem stanju sramoti na odru. Z ogledom videa igralci spretno predstavijo misel, da je slavljenka pravzaprav Slovenija, oni pa čakajoč na slavje, ki ga lahko razumemo kot rešitev vseh tegob državljanov, postanejo ravnodušni in vdani v usodo. Kot nadrealistični prizor se v zadnjem delu predstave udejanji priprava praženega krompirja, ki ekstatično preusmeri pozornost igralcev. Skoraj katarzično se igralci zgrinjajo drug ob drugega, medtem ko jim vernica, ki je sedaj prevzela vlogo kuharice, da v roke krompir za lupljenje. Fokus se sedaj popolnoma preusmeri na igralce, za kar so poskrbeli tudi s fizičnim premikom reflektorjev na kuhalnik. V prvem delu manjkajočo vrzel dogajanja zapolni skoraj erotično prikazan proces lupljenja krompirja, rezanja in priprave jedi, ki jo igralci zatem postrežejo še publiki.
Ob vrhu predstave pa se dogajanje obrne nazaj – iz tišine in 'nebeškega' zvoka cvrtja se kontekst preusmeri nazaj v osebnosti, ki se zdijo že zguljene in vsakdanje. Gledalci so z njimi že seznanjeni in med publiko in igralci se tako zariše do sedaj neobstoječa stena, kar se lahko pripiše vidnemu vživetju v vloge. Posledično je tudi končni del nekako pričakovan in nevpadljiv, ko igralci nagovorijo Slovenijo in skušajo premostiti njeno zakoreninjeno identiteto. A vendarle – Slovenija je mlada in se ji dopuščajo relativne nerodnosti in rozine v potici.
Predstava obeta veliko in s potencialnostjo gledalca ne pusti ravnodušnega. Lahko bi si pustila biti pogumnejša ter z dodatkom nepričakovanega, tabuiziranega ali morda z odvzemom že predstavljenega, dosegla zavidljivo mero teatralnosti. Tako pa je s sicer ekstaznim vrhom in dobro improvizacijo nastopajočih ostala v mejah varnega in vrednega ponovitve.
Ponovitev predstave si lahko na Intimnem odru GT22 ogledate v soboto, 7. maja, ob 20. uri.
