12. decembra je v dvorani Komuna v Kinu Šiška potekala predpremiera plesne predstave Oh, kako zelo običajno, performerski kolaž gledališča, glasbe in filma pa je uradno premiero doživel večer kasneje. Avtorici in performerki Katja Legin in Bojana Robinson sta v sodelovanju z gosti zgodbo sestavili iz avtobiografskih motivov ter izsekov iz kratkih zgodb Katherine Mansfield, predvsem se opirata na zgodbo z naslovom Bliss.
12. decembra je v dvorani Komuna v Kinu Šiška potekala predpremiera plesne predstave “Oh, kako zelo običajno”, performerski kolaž gledališča, glasbe in filma pa je uradno premiero doživel večer kasneje. Avtorici in performerki Katja Legin in Bojana Robinson
Predstava je zastavljena kot preplet zgodb dveh žensk v letih na prelomu, ki osmišljata svoje življenje. Z njima občinstvo premišljuje ujetost v začrtane vzorce in življenje, ki je daleč od tistega, kar si protagonistki zares želita. Obe sta soočeni z družinskimi bremeni, katerih razreševanje neizbežno postane njuna dolžnost. Kot neprestano hlastanje za zrakom, ker ne vemo, če sploh znamo zares zadihati.
Uprizoritev je postavljena v zadnji del dvorane Komuna, torej v prostor, običajno namenjen občinstvu, bližje vhodu v dvorano. Polkrožni koridor na zadnji strani zamejujejo zavese, ki jih protagonistki med predstavo zastirata in odstirata, kar morda preseneti zunajsedeče obiskovalce bara - ti imajo ob premišljeni začrtanosti prostora vsaj v nekaterih delih možnost vpogleda v sam proces performansa.
Na odru so sprva le inštrumenti, ki lahko spomnijo na mehanično napravo iz Cvitkovičevega kratkega filma Vem. Inštrumenti so povezani v samosprožajoče naprave, ki vsaka zase sicer ne delujejo v polnosti, občinstvo nagovarja ravno njihovo sozvočje. Na presledke sproženi se violončelo, voda, ki kaplja na odprti gorilnik, model ribe, ki kroži v vodi … Sčasoma predmeti (počasi) izginjajo iz vidnega polja občinstva, v ospredje pa stopita igralki. V ozadju na zaslonu spremljamo prizore iz vsakdanjega življenja, ki publiki dajejo občutek spokojnosti pred morebitno nevihto. Zgodbe še ne poznamo, a odrsko dogajanje asociira na banalnost vsakdanjega. Vsi imamo svoje težave a je lepe stvari mogoče najti v na videz običajnih momentih. Tak je pač lajf.
Legin in Robinson sta v svojem odrskem izrazu zelo subtilni. Polnost likov prikažeta skozi gib in simboliko. Govora ni veliko, zgodijo se le redki govorjeni utrinki ter intervencije glasovnih in zvočnih posnetkov – fragmentiranost besedila jima omogoča, da s telesnim izrazom povesta toliko več.
Prvo zgodbo predstavi Robinson, Legin se postavi v občinstvo. Njena zgodba je zgodba ženske, matere, ki ni tipična, lahko jo označimo za ekscentrično. Navkljub vsemu, kar materialno poseduje, trpi. 'Kaj ti bo otrok, če ga ne moreš zares uporabljati', pravi, ko jo z otrokom ločuje le fizična pregrada stene, a ne more do njega, da ne bi, banalno, užalila varuške, ki ga čuva. Varuška oz. pregrada sta metafora za nedosegljivost drugega - nekomu ne moremo priti blizu, ker si tega ne zaslužimo, ali pa nam to preprečuje nekaj, česar nimamo pod nadzorom. Nobena družbena vloga ne pripiše pravic samoumevno, in vedno se vloge med seboj prepletajo in izpodrivajo.
Med prvo in drugo zgodbo Robinson stopi iz dvorane med ljudi v baru, objame Legin, in ko prva zapusti sterilno komoro uprizoritve, druga iz realnega sveta vstopi vanjo. Sama odprtost prostora dovoli, da se fizično povežeta oba svetova. Ločevanje obeh svetov s stekleno steno je tudi emotivni prikaz videnja, na eni strani občinstvo v dvorani, na drugi strani mimoidoči, ki je, morda le na pivu v zunanjem baru, ujel drobce uprizoritve, pa še te videl oz. jih gledal s povsem svoje perspektive.
Legin v drugi zgodbi predstavlja prototip ženske, žene, oz. pričakovanja, kakšna naj bi žena bila. Podrejena možu, četudi ta niti ni nujno dominanten. Ujetnica kuhinje. Gre le za pričakovane vzorce in vloge, ki jih oba igrata. V nekem trenutku se žena odloči (pre)buditi - ne gre za revolucijo, le za odraz njenega notranjega stanja, vseh občutkov, ki pridejo na površje ob navidez povsem vsakdanjih momentih, npr. kuhanju juhe na babičin rojstni dan. Zgodi se emancipacija, še bolj pa (ponovno) iskanje lastnega smisla. Zgodbi se povezujeta skozi pripoved o cvetenju hruške, ki jo ženska opazuje in jo lepota cvetenja povsem prevzame. Predstavlja ji možnost pobega in ne skrivanja, prek katerega lahko najde svetlo točko, za katero je vredno živeti in jo iskati vedno znova, čeprav banalno, lepo v malenkostih.
V zadnjem delu predstave se obe zgodbi povežeta v tretjo, zaključno zgodbo. Zamišljena tridelnost morda ni dovolj izrazita, struktura bolj nakazuje dve zgodbi s skupnim epilogom. Robinson tudi fizično pospremi Legin, čeprav preplet ne prepriča povsem, morda je končna povezava nekoliko preveč prisiljena, saj je moč zaznati ločenost obeh svetov.
Vizualno je uprizoritev prepričljiva, privlačna. Izbor glasbe, za katero je poskrbela Katja Legin, je ustrezen in tekom predstave večkrat zelo dobro podpre odrsko dogajanje, hkrati pa se sklada z zvoki ob začetku. Prvi del je zvokovno turobnejši, v drugem pa, npr. s komadom Sing sing sing ob sekljanju paradižnika, pospremi živahnejše odrsko dogajanje. Minimalistično lep je tudi zaključek, ko sogovornica na drugi strani telefonskega klica odpoje pesem, ki pomiri razgreto ozračje. Sporočilo pesmi je namenjeno vsem - ustvarjalkama, občinstvu, tistim zunaj na pivu.
Predstava ni zasičena in pusti dovolj prostora za lastno dojemanje in umestitev v sam prostor. Kot celota deluje dramaturško povsem prepričljivo , ne najbolj posrečeni delitvi na tri kadre navkljub. Z minimalizmom prikazana banalnost vsakdanjika, ki presega banalnost samo, osmišljuje drobne momente, ki so na prvi pogled nepomembni, a jim samozavedanje pripisuje pomen.
Pomen je potrebno iskati v banalnih, oh, kako zelo običajnih stvareh.
Vsej tej (ne)običajnosti je prisostvovala Nika.
