Ostati po smrti - recenzija filma Oroslan (2019)

Človek po smrti ostane v spominu tistih, ki so ga poznali. Oroslan, prvi igrani celovečerec Matjaža Ivanišina, to sporočilo na platno prenese z realistično pripovedjo o preprostem človeku, v kateri naslovnega junaka spoznavamo posthumno, skozi posredna pripovedovanja sovaščanov. Novica o Oroslanovi smrti se širi po vasi, hkrati pa njegova podoba nastaja tudi v gledalčevi domišljiji. Tihi posnetki pozabljenega kraja za slovensko mejo in pričevanja vaščanov gledalcu približajo socialne razmere, predvsem pa vsakdanje življenje vasice v Porabju.

Navdih za celovečerec je mariborski režiser dobil v kratki zgodbi Pa ravno tako je bilo Zdravka Duše, izvirna pripoved, ki temelji na resničnih dogodkih, pa je iz Dušinega Tolmina premaknjena v Porabsko vas na obrobju Madžarske, kjer živi slovenska manjšina. Ivanišin se je pred Oroslanom med drugim podpisal pod leta 2017 izdan film Playing Men, dokumentarni esej o moških in njihovih igrah, ter istega leta v sorežiji z Rajkom Grlićem pod celovečerni dokumentarec Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, vpogled v ustvarjanje predstave in odnos med tremi priznanimi slovenskimi igralci. V svojem prvem igranem filmu Ivanišin nadaljuje s slogom počasne pripovedi, ki se dotika vsakdanjih človeških ritualov, in preko katere na platno realistično prenese neko odmaknjeno življenje - brez konvencionalnih filmskih olepšav.

V prvem delu filma nas režiser vpelje v počasno pripoved, medtem ko v daljnem planu opazujemo zunanjo okolico, naravo in vaško gostilno, v bližnjem pa delo v mesnici, raznašanje hrane ter noge, ki korakajo iz mrličeve hiše. O Oroslanu prvi spregovori njegov brat, ki ga igra Milivoj Miki Roš - Roš je za vlogo prejel vesno za najboljšega stranskega igralca. O njegovem življenju razlaga tujcu iz Ljubljane, ki mu je obraz posodil Dejan Spasić, ta pa v filmu z občinstvom deli pozicijo nevednosti. Rošev lik o pokojnem bratu pripoveduje z izrazito humorno noto in močnim prekmurskim naglasom, s katerim označuje čustveno vpletenost v zgodbo. Gledalcu oriše podobo preprostega človeka, mesarja, ki je popoldneve preživljal v gostilni. Pripoved tako poveže z uvodnimi prizori, ki so se sprva zdeli naključni, ob ubeseditvi in razlagi pa sestavijo zaključeno celoto.

V drugem delu film sledi svoji zasnovi rituala bedenja ob mrliču, ko se ljudje zberejo in si o njem pripovedujejo zgodbe, le da tokrat nagovarjajo kamero. O sovaščanu govorijo kot o nekomu, ki je bil pripravljen priskočiti na pomoč, kot o nekomu, ki je v skupnosti pustil globok pečat. Izvemo tudi, da sta se za njegovo naklonjenost borili dve dekleti, Oroslan pa je na koncu izbral samsko življenje. Vlogo vaščanov odigrajo naturščiki - amaterski igralci, ki govorijo v porabščini, kar pripomore k pristnosti in občutku resničnosti zgodbe.

Sedemdesetminutni celovečerec lahko umestimo med socialni realizem, čeprav režiser pravi da ga ne smatra kot takšnega. Svet Oroslana dojema kot poetičen, kadre pokrajine pa kot notranje stanje filmskih likov. K poetičnem vzdušju pripomore groba fotografija - predvsem zasluga 16-milimeterskega filmskega traku. Režiser občinstvo pozove, da prisluhne naravi in zvokom ljudi. Glasbene podlage namreč skorajda ni, prvič se pojavi šele na polovici filma, ko jo lahko slišimo iz avtoradia. 

V filmu je močno okarakterizirana narava, ki se v dolgih statičnih prizorih prikazuje na platnu. Režiser si je dovolil dodati tudi nekaj nekonvencionalnih elementov igranega filma, na primer črno-bele fotografije. Z zgodbo o človeku, ki bi vsekakor lahko bila resnična, podkrepljeno s fotografijami, posnetki narave in prepričljivo igro prebivalcev Gornjega Senika tako film briše meje med igranjem in resničnostjo. Brez poznavanja ozadja filma lahko zako zmotno pomislimo, da pravzaprav spremljamo dokumentarni filmski portret.

Ivanišin z Oroslanom približa vsakdanje vaško življenje onkraj slovenskih meja. Odvija se počasi, zato od občinstva zahteva potrpežljivost, s katero se ob koncu filma izriše jasna slika o majhnem človeku, a dovolj velikem za filmsko upodobitev. Režiser prepriča predvsem z estetiko narave in preprostim pripovednim stilom, ki sestavlja zgodbo o tem, kdo je bil Oroslan, kakšno življenje je živel in kdo so ljudje, s katerimi si je življenje delil. Film je prejel mnoga kritiška priznanja - med drugim bo v nedeljo, 7. februarja, Matjaž Ivanišin za prispevek k filmski umetnosti in uspešno identifikacijo skupnosti porabskih Slovencev prejel nagrado Prešernovega sklada.

Facebook Twitter Deli
0 comments