Podnebna pravičnost v času korona krize - pogovor z Ajo Vrenjak in Timotejem Pavlinom

Letos je 22. april že petdesetič obeležen kot dan Zemlje na svetovni ravni. Glavna tema letošnjega dneva Zemlje so podnebni ukrepi, besedna zveza pa se je po ulicah že protestno sprehajala ob t.i. podnebnem štrajku pred dobrim letom. 15. marca lani je namreč v pobudi gibanja Mladi za podnebno pravičnost zaživel prvi Petek za prihodnost. Platforma za povezovanje medgeneracijskih in interdisciplinarnih skupin v boju proti sistemskim spremembam je dejavna tudi med koronakrizo. Na spletu, natančneje njihovi Facebook strani, lahko njihovemu dogajanju sledite na varni razdalji. O njihovi aktivnost v omejenih časih smo se pogovarjali s predstavnikoma Gibanja MZPP Aja Vrenjak in Timotej Pavlin. 

Pogovoru lahko prisluhnete v zvočni obliki (spodaj) ali preberete povzetek intervjuja.

Kako deluje aktivizem na daleč?

Aja: Covid-19 je resda preusmeril pozornost od drugega dogajanja v svetu, tudi boja proti podnebnim spremembam. V izobraževalnih vsebinah, na katere smo se osredotočili, se opiramo se na podobnosti med zdravstveno in podnebno krizo. Srečo imamo s tem, da gibanje uporablja različna spletna orodja in socialna omrežja in je naše delovanje tako v celoti prilagojeno delu na daljavo. Še vedno pa spodbujajo ljudi k stavki oziroma, da se na katerega izmed možnih načinov aktivirajo.

Obe krizi, tako podnebna kot zdravstvena, za razrešitev zahtevata sodelovanje med odločevalci, strokovno in splošno javnostjo. Se je zdaj izkazalo, da ukrepati ni nemogoče?

Aja: Krizama je skupno to, da jima ne moremo določiti “prave” rešitve. Ničesar ne vemo z gotovostjo, vsi naši ukrepi so približki in ugibanja, kar pri posamezniku kljub želji, da sodeluje v gibanju, vzbudi občutek brezizhodnosti, apatije, agonije. Prav temu se moramo zdaj v največji možni meri izogniti. Tako boj proti koronavirusu kot okoljskim spremembam je zelo aktualen in neposreden. 

Timotej: Zelo se strinjam z Ajo. V času koronakrize smo uvedli prej dozdevno nemogoče ukrepe, ki se zoperstavljajo logiki neoliberalnega ekonomskega sistema. Ker tak sistem ne vlaga v javno zdravstvo in storitve, od katerih ni dobička, na krizo nismo bili pripravljeni. Proizvodnjo iz Evrope smo prenesli na Kitajsko in druge konce sveta, zdaj pa nimamo zmožnosti proizvesti zaščitnih mask in ventilatorjev, ki jih potrebujejo bolnišnice. Zanimiv je tudi vpliv proticepilskega gibanja. Predvsem v ZDA so se farmacevtske družbe oddaljile od proizvodnje cepiv, ki niso več tako profitabilna. Izdelava cepiva proti korinavirusu traja tako dolgo tudi zato, ker se morajo s tem ukvarjati manjša farmacevtska podjetja, ki imajo manj kapitala in slabšo opremo. In s podnebnimi spremembami je podobno: ne vlagamo v stvari, ki bi blažile in prilagajale družbo na probleme, s katerimi se bomo morali soočati. 

V družbi se nasploh manjša zaupanja v znanost. Nekateri politiki to izkoriščajo. Najbolj ekstremen primer tega je Trump, ki vsak teden popolnoma spremeni to, kar govori o koronavirusu, in ne posluša stroke. Dogajajo se protesti proti karanteni, ki jih spodbuja iz ekonomskih interesov - da bi lahko čim prej zagnal gospodarstvo. Znanstveniki dolgo govorijo o krizah in nevarnostih, a jih tudi v teh časih ljudje, predvsem politiki, ne upoštevajo, ker jim to ni v interesu. 

Za razliko od podnebnih sprememb smo proti koronavirusu ukrepali. Zdi se, da so nekateri ukrepi sprejeti brez zaupanja v stroko. Menita, da je nepriznavanje napak ena izmed karakteristik neoliberalnega pristopa k oblasti?

Timotej: Oblast vedno pravi, da so spremembe nemogoče, ker v nasprotju z družbeno ureditvijo. Doživeli smo že, da so se stvari, ki so bile pred dvema mesecema nemogoče , zdaj zgodile praktično čez noč (ustavitev celotnega gospodarstva). Ustavitev je recesijo, ki je bila že prej na obzorju, pospešila. Skladišča nafte v ZDA so prepolna, zato je njena cena padla na najnižjo raven v zgodovini. V tem sistemu je nekatere ukrepe nemogoče izpeljati, ker se zaradi svojih notranjih protislovji sistem ne more delovati in pride do groznih kriz, s katerimi ni sposeben spopada, zato pa tiskanje denarja in rešujemo podjetja v težavah. Krizo imamo zato, ker smo uvedli ukrepe, njihov učinek pa je drugačen od predvidenega. Težava je torej v sistemu.

Aja: Tudi jaz mislim, da je sistem hitro reagiral čisto iz živalske akcija-reakcija tendence. Tisti, ki jim je v interesu profit, so se odzvali, ker je ta pandemije pokazala šibkosti neoliberalnega sistema, ki reže v javno zdravstvo, ustavlja javne storitve. Hkrati je kriza pokazala, da je možno delati od doma in imeti videokonference in krajše delovne tedne. To so ukrepi, ki bi pomagali zmanjšati vpliv na okolje, ampak po prstih tolčejo ekonomijo in zato si tisti, ki želijo promet, željo tudi hitrega okrevanja. Nestabilnost jih ruka. 

Aja Vrenjak nagovarja državni zbor (fotografija: arhiv DZ RS)

Ob začetku samoizolacije so nas preplavila pozitivna sporočila o tem, da nas z virusom Zemlja opozarja na nujo po spremembi naših življenj. Bomo spremembe obdržali tudi po krizu?

Timotej: Ta način razmišljanja mi ni všeč. Pandemija ni povzročila višja sila (Zemlja), ampak je mi z agresivnim poseganjem v okolje. Lahko jo tako interpretiramo, a to ni utemeljeno. Po drugi strani je razmislek o potrebnosti stvari stvar privilegija tistih, ki imamo srečo, da se lahko samoizoliramo - to je manjšina ljudi. Večina mora z delom nadaljevati, lahko da še bolj izčrpana in z manj časa zase, sploh zdravstveni delavci. Iz zgodovine se nikoli ne učimo. Do sprememb bo prišlo, ampak dvomim, da bodo ljudje sami po sebi nehali z nesmiselnim potrošništvom. 

Aja: Veliko nesmiselnega potrošništva je pogojenega s sistemsko hibo posiljevanja s stvarmi, ki jih ne potrebuješ. Ljudi čistejši zrak na Kitajskem ni ganil. Kvečjemu želijo v poznih fazah karantene čim prej zaživeti normalno življenje. Normala, rutina, stabilnost je nekaj, po čemer ljudje stalno hrepenimo kljub naši entropični naravi. 

Lahko željo po “normalnem svetu” uporabimo kot priložnost, da kolektivno pristopimo k okoljski problematiki na poenoten način?

Timotej: Pri vračanju k normalnemu življenju bo poudarek na ekonomiji in že pri tem imamo dve smeri, v kateri lahko gremo. Lahko zrahljamo okoljske standarde in pocenimo vnovični zagon, lahko pa začnemo z zeleno tranzicijo: uporabljati začnemo nizkoogljične vire energije … Tudi nafte se ne bo splačalo več prozivajati s poglablajnjem naftne krize, a je to dvorezen meč: prizadete bodo že tako ranljive skupine, recimo delavci in države globalnega juga, ki temeljijo svojo ekonomijo na nafti. Do neke mere so se v primeru koronakrize relativno poenotili ukrepi po državah. Naivno se mi zdi pričakovati enako pri okoljskih vprašanjih, saj je mednarodna skupnost razdeljena, kot že dolgo ni bila. Z optimizmom lahko gledamo na spontano solidarnost predvsem med ljudmi v lokalnih skupnostih, na medsosedsko pomoč. Po drugi strani spremljamo barbarska dejanja: krajo medicinske opreme ali Trumpov poskus odkupa cepiva, ki bi bilo na voljo le Američanom. Lahko, da se približujemo svetu, v katerem prevlada boj za preživetje najmočnejših. Na svetovni ravni potrebujemo strokovno usmerjanje, podobno kot v zdravstvenih krizah z jasnimi navodili in brez birokracije to počne Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Potrebujemo tudi države, ki lahko po navodilih strokovne organizacije posegajo v prosti trg, v izjemnih primerih tudi prilagodijo ukrepe temu, da se bomo lažje spopadali s podnebno in koronakrizo. Pomembno je jačanje solidarnostni, oblikovanje skupnosti čisto na lokalnem, najnižjem nivoju, ki je temelj gradnje demokracije od spodaj navzgor. Organizirane skupnosti postanejo odpornejše na vse vrste kriz - podnebne, kot tudi koronakrizo, ker se lažje povežejo, uprejo, postavijo svoje zahteve in potrebe v ospredje. Dober primer tega so upori sežigalnicam. 

Aja: Pomembno se mi zid poudariti še eno možnost za prihodnost, ki je glede na trenutno situacijo veliko bolj aktualna in verjetnejša. To je, da bo potrebna radikalna družbena aktivacija, ker se bodo spremembe zakonodaje zapostavile določene družbene skupine. Te bodo želele zagovarjati svoje pravice, ker naj bi vseeno živeli v demokratični družbi. Bolj kot kadarkoli prej je nujno aktivno državljanstvo, saj sta krizi neposredni. Ljudje so prepričani, da bo po krizi nastal boljši, nov svet. Obstaja ideja prihodnosti, za katero se je vredno boriti. Podnebna kriza pa je abstrakten pojem. Opozoriti moramo na prihodnost, ki mogoče mogoče ne bo enaka preteklosti in da ne smemo pričakovati, da se bomo kar vrnili “nazaj”.

Timotej: Svet se bo spremenil, poti nazaj ni. V porastu je avtoritarizem. Znotraj tega se še lažje liberalizira ekonomija, dodatno oslabijo javne storitve, lahko se utiša svobodo govora. Poglejmo, kako krizo izkoriščajo Madžarska, Poljska in Srbija. Hkrati pa ima priložnost Kitajska, ki si ob razcepljeni, neenotni in šibki Evropski uniji lahko približa države. Ima avtoritaren kapitalistični režim, podkrepljen z digitalno kontrolo, biometričnim nadzorom. Tudi v poimensko demokratičnih državah, ki na videz nimajo avtoritarnih tendenc, se uvaja enako. Zgleda, da bo nadzor postal del vsakdana. Ne smemo ga zavračati a priori, mora pa biti premišljeno vzpostavljen in ne zlorabljen, kar je seveda tudi idealistično, pa vendar. 

Aja: Ne glede na to, da imamo najbolj črn scenarij totalne avtoritarnosti, se ne smemo a priori v ta majndset postavt, da bo tko, ker sami sebe prepričamo, da nimamo moči, da to preprečimo. Zdaj, ko je padla cena nafte v negativo, smo sami sebi dokazali, da smo ljudje/ljudstvo tisto, ki pogojuje trg, zakonodajo, … zakoni so bili narjeni na podlagi potreb družbe. Imamo mobilizacijsko moč, ki smo jo mi izkusili tekom leta, v katerem smo aktivni kot podnebno gibanje, ki se je moremo zavedati. Pomembno je, da se ne predamo apatiji in agoniji, če mislimo samo o črnih scenarijih. 

Timotej: Prihodnost je zelo odprta. Prevzeti moramo aktivno vlogo in ukrepe, ki so se izkazali za možne, kljub temu, da nasprotujejo sistemu, poriniti v ospredje. Delo od doma, videokonference namesto srečevanja v živo, krajši delovni tedni. Vse to je jasno mogoče.

Aja: Družba je dovolj zrela za spremembe. Če ne zdaj, kdaj?

Podnebni štrajk

Pogovor je nastal v okviru projekta Upogljivi upor, ki ga v izvedbi KUD Transformator podpira tudi Radio MARŠ. Prispevek so pripravili Urša, Sanja in Jaka.

Facebook Twitter Deli
0 comments