Drugi večer serije Takorekoč je oder opremil za uprizoritvi Kieserjeva sekira ali kam z argumenti avtorice eseja dr. Jerneje Ferlež ter pridruženega Jurija Drevenška, in Virus avtorja dr. Mladena Dolarja z izvedbeno pomočjo Blaža Šefa.
Prvi esej večera, Kieserjeva sekira ali kam z argumenti, Jerneja Ferlež uprizarja skupaj z Jurijem Drevenškom, in občinstvo pričakata na odru, ona na stolu, on ob kupu drv za cepljenje in s sekiro v rokah. Drva nastavi, udari s sekiro, in drva padajo: tk, tk, tk.
Esej je sestavljen iz slik – vsaka slika predstavi pogled na dogodek, ki se razgrinja pred občinstvom, in z vsako sliko je občinstvo manj orientirano v črno-beli jasnosti realnosti – »je tako ali pa ni tako, in to je to« - in vedno bolj potisnjeno v raznobarvnost impresij na začetkih slik. Slika, ki jo občinstvo spoznava najprej, je slika Jara in Karlija, gimnazijskih sošolcev, ki nekega poletnega dne na dvorišču Jarotove hiše sedeta na senčno zaplato ob plotu, ki dvorišče razdeljuje od sosedovega. V špranjah med plotom fanta špegata na drugo stran, kjer vidita roko, ki zamahuje – sosed Kieser udriha po… Fanta ugibata, po kom ali čem sosed udriha, stopita bližje plotu, in vidita, da cepi drva. In kot bi njun pogled začutil, Kieser pogleda proti plotu. Sliko konča Jarova mati, ki jima v hiši ponuja rogljičke in limonado.
Druga slika se ponovno prične z barvami in impresijami. Tokrat slišimo Kieserja, ki seka drva, ker so časi preslabi, da bi lahko namesto njega za male pare drva sekal fant. Če je presežek, se da, če je minus, je pa minus. In med ekonomiziranjem v mislih med fizičnim opravilom in opazovanjem ožuljenih rok ugotovi, da bi bilo špranjo v ograji dobro zabiti. Nekaj korakov naredi v smer plota, nato pa si premisli, ne pošpega na drugo stran in se vrne k cepljenju drv.
Tretja slika je slika s perspektive Jarove matere, ki prizor zapazi iz hiše, kjer pripravlja limonado in rogljičke. Ko pogleda skozi okno, se ustraši za fanta, ki ju vidi ob plotu, medtem ko Kieser s sekiro v roki koraka proti njima. Tenzijo prekine s klicem fantoma v hišo, ko se obrneta, nasmehneta in zdirjata v hišo, pa se obrne in nasmehne ter pomaha tudi Kieser.
Četrta slika je slika iz arhiva – nekdaj fanta, danes moža se spominjata pokojnega Kieserja in nenavadnega popoldneva. Zaključita, da je bil Kieser čudak, in da je spomin srhljiv – Kieser jima je res grozil, ugotovita. Peta, zadnja slika pa je slika, ki jo Ferlež pripoveduje povsem »od zunaj« - manipulacija z resnico je manipulacija »interpretinje z agendo«, ki v Kieserjeve roke poleg sekire položi še motiv, željo po surovem obračunavanju. »Sekira je simbol, je metafora.«
Ob pripovedovanju slik, pitju limonade in sekiranjem drv Ferlež in Drevenšek drva še zavijeta v liste papirja. Vsako sliko napovesta tudi s kadrom, ki ga ujameta v polaroid, in nastale fotografije lepita na steno odra. Po zadnji sliki se esej zaključi z razdelitvijo razcepljenih drv, ki so zavite v dvostransko potiskane A4 liste papirja, na katerih je zapisan esej v celoti. Besedilo namreč poleg uprizorjenega dela obsega še tri odstavke, ki preizpraševanje gledišč abstrahirajo na nivoju nad zgodbo. Kup drv in na papiru odtisnjen esej pa nista njegova edina relikta – ob odhodu iz dvorane so na stopnišču razvešene tudi fotografije, nastale tekom uprizoritve, in spominjajo na relativnost slik in manipulacijo.
Virus Mladena Dolarja je esej, precej podoben predavanju. Dolg je približno petinštirideset minut, Dolar se pred občinstvo postavi kot predavatelj, kot retorik pa ga popelje skozi interpretacije, korene in aplikacije besede in pomena virus. Sam, v spotlightu tako začne z vprašanjem: »Virus, kaj je to? In če je sploh?«
Nezaznavno entiteto Dolar najprej vzpostavi z referiranjem na Cankarja, sanskrt in Čehova. Virus namreč pomeni strup, prek indoevropskega korena pa je v sanskritu nedaleč stran višnja. Leta 1904 pa je, pred smrtjo tistega leta, Čehov napisal Višnjev vrt. Ker si Dolar in Čehov delita rojstni dan, Dolar nato prisede k mizo s samovarom, kjer sedi Šef, in se prikladno preobrazi v Čehova, z iskrivostjo in ruščino vred.
Po miniaturki s Čehovim Dolar nadaljuje s slovarjem, v latinskem je namreč nedaleč stran vir, krepost. »Zakaj bi brali romane, če lahko beremo slovarje?«, vpraša Dolar, preden iz slovarja izskoči v leksikon. Virus se kot bolezen v povezavi s spolnimi boleznimi pojavi v tretjem desetletju osemnajstega stoletja, sočasno z materializmom kot razsvetljensko filozofsko idejo. Shranite povezavo, prišla bo prav kasneje, namigne Dolar, se zazdi, ko ima pred sabo občinstvo, ki se morda preseda med gledališko uprizoritvijo in predavanjem.
Virus kot entiteto je odkril ruski znanstvenik Dimitrij Josipovič Ivanovski leta 1894, kasneje je bil poimenovan kot tobačni mozaični virus. Šef mu nato zopet priskoči na pomoč, z Molierrovim uvodom v Don Juana in hvalnico tobaku. Temu sledi diaprojekcija, v kateri koronavirus naravnost pomete s tobačnim virusom. Od koronavirusa Dolar zopet asociativno poskoči, tokrat do glasbene krone – korone, ki podaljša noto ali pavzo. Podaljšuje čas. Korona je ena taka podaljšana pavza.
In tako Dolar tudi ponudi rešitev na vprašanje, kako uprizoriti virus – s pavzo, s tišino. Cageov komad 4'33'' je nastal istega leta, kot se je rodil Dolar, zato mu je bila »korona položena v zibelko«. Nato se Dolar ponovno vrne k materializmu, k materiji, ki je vir kužnosti, in materializmu, ki je umazan. Telo in materija sta tako, zaključi Dolar, virus, duh pa je imunološki problem. Kot primer duha, ki ne sme biti kontaminiran, navede Platona, katerega monolog odrecitira Šef – mimesis ni okej, in ni nedolžnega teatra. »Povej mi kaj je virus, in povem ti, kakšno filozofijo zastopaš.« Lahko, na primer, vpelješ Hegla, kot ga vpelje Dolar – mimesis lahko uporabimo v dobre namene, okužiti se mormo s krepostjo.
Kot se za starosto ljubljanskega filofaksa spodobi, s Heglom Dolar tudi pripelje v home-run. Hegel je vedel, zatrdi, da duh napreduje preko okužbe. Bori se proti silam starega reda z okužbo. Maliki so padli zaradi nemega tkanja duha. Sicer ne delimo več Diderojevega optimizma kot ga v zadnji mimetični solaži, tokrat seveda v francoščini, predstavi Šef kot Rameaujev nečak. Ne samo mi danes, že Hegel pravi, da potrebujemo glasen hrup in silovit boj – postati moramo bojevniki virusa.
Dolarjev esej ni ubežal formi predavanja, verjetno to niti ni bil njegov namen. Brez dvoma pa je družba Šefa močno pripomogla k estetizaciji izraza in odrski, četudi epizodalni, izvedbi eseja. Predavateljski je tako tudi zaključek – s ponovitvijo izhodiščnega vprašanja.Kaj je virus? Zunanja nevarnost, hkrati nekaj, kar je v nas. Duh ne more brez virusa, da bi imelo telo. Duh in telo imata skupen virus. Dolar zaključi, da smo kot eksistence ranljivi, hkrati pa je virus naša skupna družbena odločitev. Iti moramo z virusom nad virus, in ga pretopiti v politično formo. Kot zazanka Dolar, »virus unitis« - s skupnimi močmi.
Esejem Takorekoč sta prisluhnila vajenka Anemari in Jan
