Vsi smo priredba - recenzija predstave Jazz

Vsi smo priredba - recenzija predstave Jazz

5 minut pred začetkom predstave sem še v svoji sobi. Tečem do televizije, da jo povežem s svojim računalnikom, v brskalnik vpišem tretjioder.si in v uporabniškem računu pritisnem na ikono »glej«. Na zaslonu se pojavi ura, ki odšteva zadnjih 5 minut do pričetka. Novoletno vzdušje je ustvarjeno že pred začetkom predstave. Ker imam še nekaj minut časa si skuham kavo, se udobno namestim v naslanjač in Jazz začne igrati. 

Iz ptičje perspektive posnet uvodni kader dogajanje umesti na streho, kjer leži moški oblečen v ptiča. Instrumentalna verzija, na klavir zaigranega Silvestrskega poljuba, nam sporoča, da je silvestrski večer. Moškemu se pridruži ženska, tudi ona je oblečena v ptiča. Neznanca se začneta pogovarjati – o njegovi glasbeni karieri pianista, o njenih številnih priložnostnih delih in o njunih partnerjih, ki sta ostala doma. Povezuje ju odtujenost, ki jo občutita na zabavi v maskah, ki se dogaja pod njima. Obljubita si, da ju prihodnje leto sem več ne bo. Odbije polnoč, pianist ob zvokih ognjemeta izstreli konfete, za nekaj trenutkov se vse ustavi in prvega dejanja je konec.

Naslednja štiri dejanja so strukturirana enako, le da se vsako dogaja leto kasneje. Neimenovana lika se srečujeta nekaj minut pred polnočjo, na isti lokaciji, nad isto zabavo. Romantična drama je časovno umeščena med letoma 2017 in 2022, kar pomeni, da se ni mogla izogniti aktualizaciji trenutnih razmer, ki vpliva tudi na potek predstave. Leta 2020 je zabava odpovedna, on in ona pa srečanje nadomestita s telefonskim klicem. Jazz s ponavljajočimi se dejanji, daje občutek ritmičnosti. Spreminjajo se zgolj kostumi in pogovori, ki so vsako leto bolj poglobljeni, osebni. Njuna življenja se spreminjajo, a ona dva v svojem bistvu ostajata enaka.

Jazz je predstava o dveh, v svetu izgubljenih posameznikih. Sebastian Cavazza igra pianista v poznih štiridesetih, ki je preveč ponosen, da bi priznal sebi in drugim, kako nesrečen je. Zaradi ločitve je primoran živeti v svojem glasbenem studiu, ne ve, kako bi vzpostavil stik s svojo hčerko, od prijateljev pa se je odtujil, ker je ostal zvest svojim glasbenim načelom. Iz njegovih kratkih, odrezavih stavkih, lahko sklepamo, da je zadržan lik, čutiti je, da veliko besed ostane neizrečenih. Edina konstanta v njegovem življenju je srečevanje mlade ženske, ki jo upodablja Ajda Smrekar. Njemu kontrasten, zgovoren lik - svoje stiske izraža na glas. Ona ne želi resne zveze, njene prijateljice pa se poročajo, imajo otroke, posvajajo hrte iz Španije. A ona je drugačna, ne želi izpolnjevati družbenih pričakovanj - zanjo so poroke kot pogreb, le da »umreš navznoter«. Kljub njenim odločitvam pa iz njenega govora razberemo nezadovoljstvo nad tem, da še vedno živi kot cimra, pri partnerjih ali pa pri mami, v svoji otroški sobi, ker si kot brezposelna slavistka, ne more privoščiti svojega stanovanja. Njena direktnost njun odnosu potiska naprej. Daje pobudo, da se bolje spoznata, postaneta prijatelja, ali kaj več, a njene besede se nikoli dejansko ne uresničijo. Tako kot onadva, tudi njun odnos ostaja nespremenjen.

Minimalistično sceno nadgrajujejo barviti kostumi, ki kontrirajo čustvenemu stanju likov. Njihova mojstrska dovršenost omogoča, da protagonista na odru izstopata, v sicer temačnem prostoru.  Naslov opravičuje zgolj glasba, saj k melanholično vzdušju pripomorejo zvoki saksofona. Prvine jazzovske glasbe lahko razumemo kot analogija improviziranemu življenskemu stilu, ki ga protagonista živita. Predstava Mestnega gledališča Ljubljanskega je opredeljena kot romantična drama, a je vse prej kot tipična predstavnica svojega žanra. Ne gre za ljubezensko zgodbo, ampak za realističen dialog med dvema posameznikoma, ki se iščeta v svetu. Med njima ostane veliko izgubljenih priložnosti za srečen konec. 

Ključen element predstave je duhovit in realističen dialog, poln samoironije in sarkazma. Zdi se, kot da prisustvujemo resničnemu pogovoru med dvema znancema. Kvaliteten je predvsem zato, ker dobro ubesedi človeško stisko in ga s tem približa gledalcem in gledalkam, lika pa naredi življenjska. Scenarij je Nejc Gazvoda, ki je predstavo tudi režiral, spisal posebej za znan igralski tandem. Ni presenetljivo, da je njuna igra prepričljiva – obema uspe utelesiti vse, kar njuna lika povesta, pa tudi tisto, kar zadržita zase. 

Uro in dvajset minut dolga predstava je bila prirejena za ogled preko spleta. Snemana je v živo s tremi kamerami, kar gledalcu omogoča prijetno gledališko izkušnjo. Seveda lahko gledališče svojo primarno vlogo v celoti izpolni zgolj z gledalci v občinstvu, a zaenkrat je tudi takšna spletna verzija dobra alternativa. Vsekakor po kvaliteti neprimerljiva z arhivskimi posnetki predstav drugih gledališč, posnetih zgolj z eno statično kamero. 

Jazz dobro ujame duh časa, v katerem živimo. Družbeni pritisk čutijo številni posamezniki, nedoseganje njegovih norm pa posledično doživljajo kot neuspeh. Drama prikaže, kaj se zgodi s posameznikom, ko ga življenje ne pelje po poti, ki si jo je sam zamislil. Ona pooseblja milenijsko generacijo, ki se zaradi naraščajoče brezposelnosti ne mora postaviti na noge in je pri tridesetih še vedno odvisna od staršev. On predstavlja tiste, ki v srednjih letih spoznajo, da tega, kar si želijo, ne bodo nikoli dosegli. Njune osebne zgodbe so del večje zgodbe, s katero se lahko poistovetijo številni posamezniki, saj, kot je povedano v predstavi, smo vsi zgolj priredba drugega.

Facebook Twitter Deli
0 comments