Po gospodarski krizi leta 2008 je veliko Američanov izgubilo službo. Delavci so tako ostali brez finančnega prihodka, ki jim je omogočal streho nad glavo. Alternativa, ki so jo bili mnogi primorani izbrati, je bilo življenje v kombiju. Njim je posvečena Dežela nomadov. A ne gre za kritiko kapitalizma, ki je delavski razred postavil na cesto, pač pa za realistični prikaz življenja sodobnih nomadov, onkraj vsakodnevnega kaosa sodobnega sveta.
Glavna junakinja Fern se po smrti moža ter izgubi hiše in službe poda na pot po ameriškem zahodu. Vedno odlična Frances McDormand po drami Trije plakati pred mestom znova upodobi močan ženski lik - pričakovano prepričljiva igra 63-letne vdove ji bo zagotovo prinesla nominacijo za oskarja. Fern v svojem kombiju potuje od kraja do kraja, ob tem pa opravlja priložnostna dela - od delavke v Amazonovi tovarni, čistilke, upravljalke kampa, do pomožne kuharice v restavraciji s hitro prehrano. Nikoli se ne pritožuje nad napornim delom, ki ga opravlja za mizerno plačilo - zaveda se namreč, da je to edina možnost, ki jo ima.
Na svoji poti srečuje druge nomade, ki jo uvajajo v življenje na cesti. Gre predvsem za starejšo belsko populacijo, ki zaradi starosti ne dobi več redne službe. Dostojno življenje jim omogočajo zgolj sezonska dela in hiša na kolesih. Živijo zase, vsak v svojem kombiju, a so hkrati skupnost, povezana v svoji brezizhodnosti. Ker nimajo več izgubiti ničesar materialnega, med njimi ostanejo zgolj pristni človeški stiki. Prirejajo številna zborovanja, kjer delijo svoje zgodbe in drug drugemu pomagajo. Nudijo si čustveno in materialno podporo, katere jim v samotnem življenju primanjkuje. Enkrat na leto drug drugemu zaupajo težke življenjske preizkušnje, ki so jih pripeljale do sem, nato pa se ponovno podajo vsak na svojo pot. Nomadi se pravzaprav umikajo od civiliziranega življenja, nekateri zaradi osebnih izgub, drugi zaradi finančnih stisk. Nekaj kvadratnih metrov zavetja jim omogoča stik z naravo in nadzor nad svojim vsakdanom. To je tudi razlog, da nekateri ne želijo nazaj v utesnjenost štirih (bolj ali manj trdnih, sigurnih) sten.
Svoboda puščavskega življenja s seboj prinaša tudi samoto; ko si prepuščen samemu sebi, na površje pride bolečina, ki ji je težko pobegniti, ne glede na to, kako daleč (na zahod) se odpelješ. Monotonost nomadskega življenja dobro odraža fotografija, ki sicer žive barve ameriške pokrajine degradira v hladen spekter modrin in sivin. Pretežno instrumentalna glasbena podlaga violin in klavirja skozi celoten film poudarja mogočnost narave in kompleksnost življenja.
Drama je nastala po knjižni predlogi Nomadland, ki jo je napisala novinarka Jessica Bruder, potem, ko je preživela nekaj časa z novodobnimi nomadi in sama preizkusila življenje na poti. Sicer igran film imitira občutek dokumentarca, saj v njem s svojimi pravimi imeni nastopajo Linda May, Swankie in Bob Wells, resnični nomadi. Drama v nekoliko daljših in počasnih kadrih ujame njihovo dejansko življenje, k pristnosti dogajanja pa je gotovo pripomoglo dejstvo, da je celotna ekipa, z režiserko Chloe Zhao na čelu, v času snemanja živela z njimi.
Britanska režiserka se je v filmu uspešno izognila moralni sodbi kapitalističnega sistema in slednje prepustila gledalcem in gledalkam. Nomadsko življenje je predstavila zgolj takšno kot je - brez obtoževanja in pomilovanja. Protagonisti se namreč ne pritožujejo nad sistemom, ki jih je v revščino prisilil. Situaciji so se prilagodili z umikom v samoto, popotniško življenje pa sprejeli za svojega. Tudi scenarij je napisan brez pretirane sentimentalnosti ali dramatičnosti. Nastavek za ljubezensko zgodbo prepreči, še preden se ta lahko začne. Ob koncu filma te ljudi poznamo, razumemo njihove stiske in vidimo prednosti takšnega življenja - vsaj zdi se nam tako.
Dežela nomadov je bila kritiško zelo dobro sprejeta. V letu 2020 je v Benetkah prejela zlatega leva za najboljši film, letos pa se že poteguje za številne prestižne nagrade filmske umetnosti - danes zjutraj je v Los Angelesu Chloe Zhao kot druga ženska v zgodovini prejela zlati globus za najboljšo režijo in najboljši film. V naših kinematografih si drame še ni mogoče ogledati, a bo vsekakor dobila svoje mesto na platnu, takoj ob odprtju slovenskih kinodvoran.
V času Instagram influencerjev, ki nam vztrajno predstavljajo idealno nomadsko življenje v kombiju s hashtagom #vanlife, je film dobra antidoza razkrinkavanja sicer precej očitnega, površnega pretvarjanja o popolnosti takšnega "lajfstajla", ki ni lahkotna izbira, pač pa vsakodnevni boj za preživetje.
