V Galeriji K18 si je od četrtka, 9. julija, mogoče ogledati razstavo z naslovom Pop-fi, avtoric Lili M. Rampre in Julie Rubies Subiros. Razstava skozi popularno kulturo reflektira umetniško in plesno kulturo ter njuno reprezentacijo znotraj nje. Obiskovalca sredi razstavnega prostora pričaka televizor, na katerem vidi zgolj belo sliko. Šele, ko pogleda skozi posebno steklo, se mu na ekranu prikaže binarno nasprotje, skozi katerega se zrcali epska zgodba o boju med dobrim in zlim.
Odprti termin
V ponedeljek, 22. 6. 2020, je večnamenska dvorana Vetrinjskega dvora gostila rojstnodnevni Ožuljeni jezik. Slam zverine so se pred štirimi leti zasnovale pesniško-performativne večere, na katerih butne slem. A četrti rojstni dan je pravzaprav že pošteno mimo, iz izolacije iztrgane Zverine pa so ga rajši proslavile v živo in na varni distanci. Publika je bila razbita na 1,5m, sedala in sedeči negotovi, nastopi mestoma zarjaveli, čas pa raztegnjen na slabe tri ure.
V Galeriji K18 je v torek potekala otvoritev razstave z naslovom “Kopijo čuvaj, original si zapomni.” Navdih za razstavo je avtor Miloš Tomić, srbski animator in umetnik, dobil pri mariborskem fotografu in fotoreporterju Dragiši Modrinjaku, vendar je vanjo poleg Modrinjakovih vključil tudi fotografske elemente iz lastne zbirke.
Tomić se s kolažno animacijo igra s preteklostjo skozi prizmo sedanjosti in preseneti z mnogimi nepričakovanimi rezultati ter razkriva očem nevidno.
V petek, 19. 6. 2020, se je na prvem večeru 23. literarnega festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru odvil otvoritveni dogodek,Veliko literarno branje. Posnetek dogodka iz osrednjega večernega prizorišča festivala, MMC Kible, z gostujočimi Sašo Pavček, Esadom Babačićem, Zoranom Pevcem ter Sebastijanom Pregljem, v povezovanju Zore A. Jurič, lahko prisluhnete nocoj, ob 20. uri, na 95,9 MHz.
Amy Anne Kennedy je mlada Mariborčanka, ki v Reykjaviku opravlja magistrski študij angleške literature. Kot diplomantka Akademije za ples v Ljubljani poučevanje tako plesa kot angleškega jezika. Kakšne možnosti za ples ponuja hladna Islandija v korona časih, in kako se življenje na daljnjem otoku spreminja ali ohranja skozi leto 2020, izveste v tokratnem razkuženem pogovoru.
Vojna, poslušna podrejenost, trpljenje, travme in smrt so osrednje tematike abstraktnega umetniškega dokumentarca Obsevani, režiserja Rithyja Panha. Kambodžan v svojem najnovejšem delu s filmskoesejističnim pristopom obravnava konflikte in masovne poboje znotraj dogodkov, ki so v 20. stoletju z globokimi brazgotinami zaznamovali človeštvo. Panh preizprašuje in eksperimentira s koncepti človeškega in družbenega odziva, ustvarjanja simbolov in premišljujemo o grozotah tragedij, ki jih je povzročila in zagrešila človeška roka.
Debelušni petletnik Parvis na retro-videokasetnem posnetku poje in pleše, oblečen v kostum japonske risane junakinje Sailor Moon. Retro-intimen prizor otvori Futur Drei, delno avtobiografski prvi celovečerec Faraza Shariata, homoseksualnega nemškega režiserja bližnjevzhodnih korenin. Ko se nizkokvaliteten videospomin iz devetdesetih odvije do zrnatega konca, se pred nami pojavi odrasli Parvis, ki ga igra Benjamin Radjaipour, ki pred vhodom v klub prek telefona govori z družino.
Eneja Urnaut in Domen Šuman sta mlada mariborska gledališčnika, ki korona-čase preživljata v Pragi. V češko prestolnico sta odšla s trebuhom za gledališčem (in študijem), kako dolgčas jima je po odrskem dogajanju v napornih časih, in kdaj bosta obiskala prvo post-koronsko premiero, pa izveste v pogovoru prek višegrajskih mej.
Tokratni čezmejni sogovornik je Amadej Canjuga, ki je na obalo odšel še pred ukrepi, zaprtjem mej in vsesplošnim zgražanjem nad registrskimi tablicami. Po spletu naključij ali pa v skladu s skrbno načrtovanim planom je v času korone v Črni gori. Kako je proslavil konec policijske ure in kakšne kadre ponujajo fotografskemu objektivu izpraznjene črnogorske ulice izveste v pogovoru četrte epizode Razkuženih razglednic.
Tovarno nič je za filmsko adaptacijo navdihnila zgodba o Fatalevi, tovarni dvigal na Portugalskem, ki so jo tamkajšnji zaposleni vodili med letoma 1975 in 2016. Zgodba o delavski samoupravi sredi časa, ki ga okupira kapitalizem, je v filmu prikazana kot dokumentarna fikcija, celovečernemu prvencu režiserja Pedra Pinoja pa je ob odhodu na festivale leta 2017 prinesla nagrado FIPRESCI na festivalu v Cannesu.