Počasi, a vztrajno se približujemo marcu, s tem pa tudi prvi obletnici razglasitve epidemije koronavirusa. Takoj pa je treba še pripomniti, da sta v tem obdobju bila dva valova okužb, v obeh valovih pa je bil odziv tako vlade kot širše javnosti bistveno drugačen. Če v prvem valu specifike virusa še niso bile povsem jasne in je takrat še nova vlada zavzela pristop, da je pri zaustavitvi gospodarskih dejavnosti bolje uvesti strožje kot preblage preventivne ukrepe, pa sta v drugem valu povsem prevladala razredni značaj kapitalistične d nržave in neizmerna nesposobnost vladnih funkcionarjev.
Polizika

Cesar je gol! Družbeno-politični cirkus za vas dekonstruirajo Špela, Andrej, Gregor in Rene.
Družbeno-kritični komentarji odražajo mnenja avtorjev, ne nujno uredništva v celoti.V tokratni Poliziki ponujamo analizo in komentar na politično situacijo, ki zadeva nov predlog Ministrstva za kulturo. Ta predvideva spremembo zakonov na področju medijev.
V tokratni oddaji komentiramo dogajanje v Latinski Ameriki, ki jo je v preteklih tednih zajel val nemirov; kot aktualne primere navajamo Čile, Bolivijo in Kolumbijo. Že zelo grobi povzetek političnega dogajanja na celini pa bi bil nezadovoljivo pomanjkljiv, če ne bi omenili še Guaidojev poskus državnega udara v Venezueli iz začetka tekočega leta.
V tokratni oddaji se bomo posvetili vprašanju dela. Ustrezni, četudi nekoliko abstraktno postavljeni izhodiščni vprašanji sta, kakšen je smoter dela kot takega, posledično pa tudi vprašanje, kakšen odnos zavzeti do dela. Dela pa ne smemo obravnavati kot abstraktno kategorijo ali filozofsko vprašanje; vsakršen resen pristop do vprašanja dela mora nujno najprej obravnavati vprašanje delovnih oziroma produkcijskih odnosov.
Odgovorno potrošništvo, temo tokratne Polizike, smo že večkrat obrobno naslovili v preteklih oddajah, kjer smo tudi izpostavili nekatere izmed njegovih največjih pomanjkljivosti. Tako smo na primer pri vprašanju zadrug komentirali, da je njihovo preživetje vzporedno s kapitalistično produkcijo v nemali meri odvisno od volje potrošniške baze izbrati zanjo neugodno opcijo, da s tem podpre cilje ali projekte, ki jih smatra za pomembne; v tem primeru obstoj zadrug.
Tokrat bomo pod drobnogled vzeli politično-ekonomske vidike ekološkega vprašanja. Izbira teme nikakor ni naključna; vsakdo, ki je vsaj bežno spremljal politično dogajanje zadnjih mesecev, bo pritrdil. Tema se je namreč, milo rečeno, povzdignila v nebo. Opozarjanje na naglo bližajočo se ekološko katastrofo, časovno postavljeno med letoma 2030 in 2050, ni nič nenavadnega, isto pa velja tudi za pozive k takojšnjemu ukrepanju, kjer se vsaj kolikor toliko redno omenjajo tudi "sistemske spremembe".
Tudi tokratna Polizika je namenjena kritičnemu pregledu današnjega stanja na levici, a z manjšo spremembo glede na pretekle vnose. Slednji so vprašanje obravnavali na najširšem in splošnem nivoju, kot na primer vprašanje sektaštva ter definicijo levice iz razredne perspektive. Tokratna Polizika je nasprotno odziv na aktualno politično dogajanje. Ne, ni odziv na tako imenovano "debato stoletja" dveh "veleumov", ampak analiza diskurza levice, apliciranega na praktično vprašanje, ki zadeva razmerje med delom in kapitalom.
Drugi prispevek o levici pričenjamo z omembo slogana istoimenske politične stranke: "blaginja za vse, ne le za peščico!". Izbira besed je vse prej kot naključna, ravno tako pa ima parola za Levico bistveno večji pomen; je povzetek politične filozofije njenih najbolj optimističnih in/ali naivnih članov.
Pritoževanje nad razklanostjo znotraj levice in pozivi k njeni enotnosti niso nikakršna novost. Novost niso niti argumenti zanjo; da se razne frakcije levice konec koncev soočajo s skupnimi sovražniki in težijo k istemu cilju, ki ga je možno doseči le s skupnim nastopom. Vprašanja kot na primer, ali je cilj reforma kapitalizma ali njegova odprava oziroma revolucija, so smatrana za teoretsko fineso in sektaštvo, ki po nepotrebnem ruši enotnost levice.
Zadnji termin Polizike zdaj lanskega leta posvečamo valu protestov v Franciji, ki so se začeli 17. novembra, ime pa so dobili po rumenih jopičih, ki jih nosijo udeleženci. Obseg protestov se je tekom zadnjih dveh mesecev večkrat spremenil. Tako je vrhunec dosegel v obdobju od druge polovice novembra do 10. decembra, ko je francoski predsednik Emmanuel Macron naznanil minimalno ugoditev zahtevam. Temu je sledila začasna oslabitev protestov, ki pa so v zadnjem tednu ponovno pridobili na številčnosti, četudi so še zdaleč pod svojim vrhuncem.