Bojte se vsi, ki niste Charlie!

Pred dvema tednoma se je s strelskim pohodom na ?asopis Charlie Hebdo v Franciji zgodil napad na svobodo govora, ki je spro?il val ogor?enja in solidarnosti po vsem svetu. Pe??ica fundamentalisti?nih skrajne?ev je vdrla v poslopje ?asnika in s streli pokosila novinarsko osebje dru?beno odgovornega, kriti?nega medija, katerega karikature na naslovnicah so simbol svobodnega novinarskega izra?anja v zahodnem svetu. Tako vsaj je bilo mo?no prebrati v odzivih medijev prvih nekaj dni po napadu.

Napad je spro?il mno?i?ne odzive t.i. solidarnosti z ?rtvami, ki so se raz?irili kot po?ar, ne samo po spletnih medijih, temve? so se udejanjili tudi v mno?i?nih protestih ? ne zgolj v Franciji, temve? tudi v ?tevilnih drugih ? zlasti Evropskih dr?avah. Bolj kot napad sam pa je vreden na?e pozornosti odziv na napad. ?tirje milijoni protestnikov niso ma?ji ka?elj niti za Francijo, pri ?emer se je samo v Parizu zbralo skoraj milijon ljudi in ve? kot 40 vladnih predstavnikov. Kadar ljudstvo in vlada mar?irata skupaj nam je lahko jasno, da gre za triumf prevladujo?e ideologije. Ne gre za kriti?en pretres obstoje?e situacije, temve? za ne reflektiran izraz podporo ne?emu, kar tako pre?ema na?a ?ivljenja, da se slednjega sploh ne zavedamo.

Ob pregledu odzivov bomo pustili ob strani vse odprto rasisti?ne in fa?isti?ne komentarje posameznikov in organiziranih skupin, ki zahtevajo, da je treba vse tujce (zlasti pa tiste muslimanske vere) nagnati iz Evrope in jih pod prisilo demokratizirati v njihovih lastnih dr?avah. Zanemarili bomo tudi vse, ki svoje stavke radi pri?enjajo z: Jaz sicer nimam ni? proti muslimanom, ampak? in potem usujejo svoj plaz greznice. Ne, dana?nji komentar bo namenjenem vsem tistim dobronamernim, tolerantnim, odprtim dr?avljanom, ki so preko spletnih medijev in mno?i?nih protestov poudarjali svojo pripadnost liberalnim na?elom - tako svobode govore kot tudi verske pripadnosti. Da to ni shod proti muslimanom, je bilo mo? prebrati na marsikaterem transparentu.

A ?e je temu res tako ? zakaj torej tak absurdno pretiran odziv? Zakaj naenkrat cel zahodni in pozahodnjeni svet izra?ata enoglasno solidarnost v tako neverjetnem obsegu? V dneh, ki so sledili, je bila poplava izjav Je suis Charlie! resni?no osupljiva. Ko sem dobil vabilo na sestanek dru?tva jadralnih padalcev podpisano, namesto z imenom sekretarke, z Je suis Charlie! mi je postalo jasno, da je stvar prodrla povsod. Solidarnost pomeni, da so?ustvujemo z ?rtvami in trpe?emi, in ob tem bi ?lovek pri?akoval, da bodo protestniki znali na?teti vsaj imena novinarjev, ki so bili ustreljeni oz. da so bili navdu?eni bralci ?asopisa Charlie Hebdo. Tudi to bo te?ko verjetno, saj je imel ?asnik naklado komaj 60.000 izvodov kar je manj kot recimo Slovenske Novice. Skratka, Francijo, Evropo in Svet je naenkrat ob?el val solidarnosti z ljudmi, ki jih nih?e ne pozna in s ?asopisom, ki ga nih?e ni bral.

?emu smo torej naenkrat torej mno?i?no pri?eli izra?ati solidarnost? Svobodi govora? Najlep?i demanti pravici do svobode izra?anja je zagotovila kar francoska vlada, ki je v nekaj urah zaradi domnevnega podpiranja terorizma aretirala komika Dideonn?ja, ki je na facebooku zapisal, da se po?uti kot Charlie Coulibaly, kot se je pisal eden od napadalcev. Podobno usodo je do?ivel tudi dolgoletni novinar CNN Jim Clancy, ker je na twitterju ?ivknil nekaj 'neprimernih' besed. Naslednji dan je dobil odpoved. Toliko o pravici svobodnega izra?anja.

A stvar je nekoliko bolj kompleksna kot to, da imamo o?itno zelo asimetri?no razumevanje tega, kak?no svobodo govora podpiramo. Geslo, ki ga solidarnostni podporniki mno?i?no vzklikajo je: Je suis Charlie. ?e obstaja Charlie ? potem obstajajo tudi tisti, ki niso Charlie. In ki so Charlieju storili nekaj hudega. Solidarnost torej izra?amo predvsem sami s seboj ? nasproti nekomu drugemu. Za odprte, tolerantne, liberalne dr?avljane, za kakr?ne bi se radi imeli, v okviru multikulturnih dru?benih formacij ni mo?no, da bi javno izrazili svoje potla?ene strahove in iz tega izra?ajo?o mr?njo do vsega tujega. In ne da teh strahov pred Drugim ne moremo izraziti javno, priznati si jih ne moremo in smemo niti pred seboj. Kako si naj toleranten, odprt dr?avljan sveta prizna elementarni rasizem, ki ?di v njem, brez da bi ogrozil svoj pozitivno samopodobo?  Ne more in ne sme. Najve? kar lahko naredi je to, da strah pred drugim zamaskira v strah pred verskim ali kakr?nimkoli drugim fundamentalizmom. To je sprejemljivo in dovoljeno ? kaj ve? notranje cenzurirana svoboda govora ne dopu??a. A kak?nega fundamentalizma se v resnici bojimo tukaj? Za nekoga, ki resni?no verjame v Vsevi?njega in ki mu posveti svoje ?ivljenje, bi bilo bolj verjetno, da bi nad omenjenimi karikaturami, samo dobrohotno zmajal z glavo, ?e? kaj pa ti vedo? ne pa vzel v roke mitraljez in ?el postreliti avtorje.

Napad za obrambo vere ali katerekoli politi?ne doktrine (npr. demokracije) je vedno v resnici izraz nevere in posledica lastne omahljivosti.  Provokacije nas bolijo zato, ker naslavljajo na?e ?ibkosti, ne ker bi bile neresni?ne. Kadar so odlo?imo za napad proti Drugemu, je to zato, ker domnevamo, da nas ta drugi bodisi ovira na poti do lastnega u?itka ali pa v ve?ji meri kot mi poseduje u?itek, ki mu ga zavidamo. T.i. fundamentalisti?ni napadi so torej prej odraz zavidanja na?ina ?ivljenja drugega, kot pa izraz obrambe vere. Napadalci in napadeni tako na globljem nivoju delijo isto fantazijo ?ivljenja v liberalni kapitalisti?ni demokraciji, ki pa je vedno utemeljena na radikalnem izklju?enju izkori??anju razli?nih marginaliziranih skupin.

Tega si Charlie seveda ne sme povedati na glas ? saj bi sicer zru?ila fantazma, da je ta sistem ne zgolj najbolj po?ten in najbolj?i od vseh mo?nih, temve? celo edini mo?en. Prav dejstvo, da ne moremo ve? misliti izven okvirov kapitalisti?ne dru?be, je dokaz, da je v resnici na izkori??anju in izklju?evanju temelje?a logika globaliziranega kapitalizma ta, ki pogojuje na?e delovanje in odzive ? vse pod krinko multikulturnosti, ?lovekovih pravic in svobode govora.

Kako naj si torej pripadnik srednjega razreda opere svojo vest ? in ostane zvest ?ivljenjskemu slogu, ki ga omogo?a izkori??anje milijardnih mno?ic po vsem svetu? Tako, da krivdo za napad pripi?e nekomu drugemu, deviantnemu posamezniku ali skupini, ne pa globaliziranemu sistemu, ki mu omogo?a njegovo izobrazbo, materialno oskrbljenost, razgledanost in tolerantnost ter svoji lastni vpletenosti v to krvavo zgodbo. Proti drugemu pa se v liberalnem svetu lahko protestira le tako, da ne ves glas vpije?, da ne protestira? proti njemu. Vsi, ki niste Charlie, bojte se!

Facebook Twitter Deli
0 comments