V tokratni Poliziki se bomo posvetili vprašanju dostojnega dela in pravičnega plačila za delo. Razlog za izbiro tematike je v veliki meri pragmatičen; ker je na področju teoretske produkcije in poskusih aktivizma s strani nevladnih organizacij koncept dostojnega dela prevladujoč. Razlike v artikulacijah koncepta, kot na primer "dostojne zaposlitve" namesto "dostojno delo", so pri tem brezpredmetne. Razloga za obravnavo pravičnega plačila za delo sta dva. Prvič, ker je to pogosta "zdravorazumska" kritika kapitalizma v smislu, da se do takšnega sklepa zelo hitro pride ob pomanjkljivem teoretičnem poznavanju kapitalističnega načina produkcije. Drugič, ker se kot odgovor na kritiko dostojnega dela kaj hitro utegne pojaviti "popravek" od dostojnega dela k pravičnemu plačilu za delo.
Obravnavanje dostojnega dela in pravičnega plačila za delo je močno oteženo, če v analizo ne vključimo še koncept prekarnega dela, saj je sama definicija dostojnega dela tesno vezana na definicijo prekarnega dela. V praksi to pogosto pomeni opis prekarnega dela, nato pa postavitev dostojnega dela kot antitezo prekarnemu delu.
Pravni vidik je vsekakor zelo pomemben definicijski element prekarnega dela. Temu sicer velikokrat sledi retorična varovalka, da pri vprašanju prekarnega dela ni pomemben samo pravni vidik, a v praksi ta kljub temu velikokrat prevlada. Najbolj splošno gledano je prekarna oblika dela vse, kar ni zaposlitev za poln delovni čas in za nedoločen čas. Tako je na primer tudi pogodba za določen čas lahko smatrana za prekarno. Diskurzivno so pa bistveno bolj priljubljene "atipične oblike zaposlitve". Sem poleg študentskega dela spadajo tudi avtorske pogodbe in seveda samostojni podjetniki.
Pri slednjih se pojavi problem, ker je to oblika dela, ki razredno gledano zajema tako rekoč vse razrede kapitalistične družbe, pa tudi njihove vmesne cone. Samostojni podjetnik je lahko kapitalist, ki je zaradi majhne velikosti obrata primoran prevzeti ne le administrativno delo upravljanja lastnega kapitala, ampak mora občasno ali redno tudi sodelovati v proizvodnem procesu. Samostojni podjetniki vključujejo obrtnike, ki svoje storitve samostojno prodajajo na trgu. Ti obrtniki so lahko v nižji ali višji stopnji proletarizacije, kar se najbolj jasno pokaže v tem, da svoje storitve pretežno prodaja peščici rednih kapitalističnih strank.
Imamo pa tudi primere samostojnih podjetnikov, ki so mezdni delavci v vsem razen v imenu in pravnem statusu; v tem primeru je zaposlitev preko institucije samostojnega podjetnika mehanizem dodatnega izkoriščanja, in to kar z dveh vidikov. Prvič, s prevalitvijo stroškov delovne sile na de facto mezdnega delavca. Drugič, z večjim številom delovnih ur na de facto mezdnega delavca. Na tem mestu je relevantna opazka, da navkljub kvantitativni razliki v meri izkoriščanja koncept prekarnega dela mistificira kapitalistične produkcijske odnose. Na eni strani ideološko reducira celo vrsto razrednih produkcijskih odnosov na takšno ali drugačno obliko mezdnega dela. Na drugi strani ni zmožno prepoznati značilnosti mezdnega dela, saj jih označi za prekarne, kot rešitev pa ponudi dostojno delo.
Poleg stabilne zaposlitve je glavna značilnost dostojnega dela dovolj velik dohodek, da omogoča delavcu kaj več kot samo životarjenje. Drugače rečeno: mezda naj bo dovolj visoka, da presega zgolj osnovne življenjske potrebe. Občasno se sicer tudi pojavljajo zahteve, da naj bi zaposlitev tudi osebno izpolnjevala, a ravno ta zahteva je ta najbolj značilna za, če uporabimo sociološko terminologijo, višji srednji razred. Nasploh osnovni namen dela ni izpolnitev osebe, ampak njeno materialno preživetje. Če s tem delom slučajno pride tudi do samoizpolnitve, toliko bolje, a nikakor ne moremo reči, da je to prevladujoč vzorec. A to je bolj postranska omemba: glavni vprašanji dostojnega dela še vedno ostajajo vprašanje pravnega statusa, stabilnosti zaposlitve in višine dohodkov.
Pri stabilni zaposlitvi se že pojavita dva problema. Prvi problem je ta, da zahteva po dostojnem delu sama na sebi ne poseže v sam vzrok nestabilne zaposlitve in brezposelnosti; kapitalističnega monopola nad produkcijskimi sredstvi, ki izhaja iz privatne lastnine le-teh. Lahko sicer logično in pravilno izpeljemo, da dejanska, ne zgolj deklarativna stabilnost zaposlitve zahteva ekspropriacijio kapitalističnega razreda in nadomestitev tržne anarhije s planskim gospodarstvom. Pri tem še omenimo, da pod pristojnosti planskega gospodarstva spadajo tudi prerazporeditev ter izobraževanje in prekvalifikacija delovne sile. Ampak to so cilji in zahteve, ki zdaleč presegajo vprašanje zgolj dostojnega dela. Drugi problem postane očiten, če zapustimo delovna mesta z dobrimi možnostmi karierne rasti in se osredotočimo, na primer, na delavca v proizvodnji. Zanj je vsekakor bolje, da je vprašanje nadaljnje zaposlitve bolj odvisno od njegove volje kot interesov njegovega zaposlovalca. A kljub temu bi bilo naravnost smešno predlagati, da so njegove življenjske sanje celo delovno življenje prebiti za tekočim trakom; vsaj ne v trenutnem modelu 40-ali več-urnega delovnega tedna tekom celega leta. Še bolj smešno bi bilo trditi, da si želi takšno prihodnost za njegovo potomstvo.
Če nadaljujemo z višino dohodka kot drugo temeljno zahtevo dostojnega dela, ima ta ravno tako dva večja problema; skupna značilnost obeh je, da je posledično linija dostojnega dela konzervativna. Prvi problem takšne linije se najlažje obrazloži z neposredno uvedbo marksističnega koncepta mere presežne vrednosti. Spomnimo, da je ta definirana kot mera presežne vrednosti nasproti variabilnemu kapitalu oziroma izdatkom za delovno silo. Če se vrnemo na linijo dostojnega dela, vidimo, da ta vprašanje mere presežne vrednosti ali presežne vrednosti nasploh vsebinsko sploh ne naslavlja. Njene zahteve so vsebinsko omejene izključno na variabilni kapital. Iz tega lahko sicer izpeljemo implikacije zmanjšanja presežne vrednosti in posledično tudi zmanjšanja mere presežne vrednosti, posledično pa ob caeteris paribus tudi zmanjšanje profitne mere. A pomembno je spomniti, da govorimo o implikacijah, ne dejanskih zahtevah. Izkorišanje delovne sile s strani kapitalista linija dostojnega dela ne smatra za problematično oziroma se tega vprašanja sploh ne dotakne. S tem se tudi ne dotakne vprašanja, kako sploh končati kapitalistično izkoriščanje; dostojno delo se zadovolji že zgolj s tem, da so mezde nad neko določeno vsoto, ki naj bi omogočala dostojno življenje. Povedano karikirano: kapitalistično izkoriščanje delovne sile ter monopol nad produkcijskimi sredstvi in ustvarjenim družbenim bogastvom za dostojno delo ni problematično, dokler lahko gredo delavci nekajkrat na mesec na koncert, v kino ali na gledališke predstave ter na letni dopust na Dalmacijo ali kamorkoli že hočejo iti.
Drugi problem je v sami določitvi mezde. Mišljenje, da gre tukaj za nekakšno uravnilovko v smislu, da predpisan dohodek velja za vse sloje prebivalstva, bi bil neupravičen optimizem. Razredne delitve namreč definirajo tudi, kakšen dohodek je sprejemljiv za specifičen del delovne sile, dostojno delo pa v te delitve ne posega, ampak jih celo reproducira in je njihov glasnik. Zgovoren primer je vprašanje položaja arhitektov, o katerem se je v nekoliko večji meri govorilo predlansko leto. Izhajajoč iz njihovih lastnih publikacij je dohodek arhitektov kot celote precej sovpadal s splošno distribucijo dohodka delovnega prebivalstva. Zgovorna pa so pritoževanja, da so dohodki nekje na nivoju povprečja, kar so intervjuvanci smatrali za nedopustno. Informativna primerjava je, da so se ob analogiji z vojaško strukturo bolj poistovetili s častniki kot na primer s podčastniki ali vojaki. Še več, da v takšni dohodkovni hierarhiji niso videli nikakršnega problema, razen v tem, da se jih postopno potiska na nižje nivoje. Če nadaljujemo s sicer abstraktnim primerom, za katerega pa poslušalci ne bodo imeli probleme najti konkretne primere. Za kvalificirano delovno silo je največje ponižanje opravljati nekvalificirana dela, takšno stanje pa bo takoj označeno za prekarno: zgovorno je, da že ideja, da je oseba z doktoratom v proizvodnji ali za blagajno, povzroča valove zgroženosti, da o medijski zastopanosti takšnega primera sploh ne govorimo. Mišljenje, da dostojno delo odpravlja razlike v sami delovni sili, je tako zmotno; ravno zmanjševanje teh razlik označi za prekarno in škandalozno.
Prehajamo na področje pravičnega plačila za delo, ki se utegne pojaviti kot odgovor na kritiko dostojnega dela. Kot smo povedali že v uvodu, se takšna linija precej pogosto pojavlja kot zdravorazumska kritika kapitalizma. Že na začetku pa izpostavimo dvoje. Prvič, da bomo linijo pravičnega plačila za delo pripeljali do njenega ekstrema, saj je to edini način, da jo ločimo od dostojnega dela. Drugače rečeno: zmerna različica pravičnega plačila je pravzaprav le drugače artikulirana linija dostojnega dela. Če kaj, se lahko ideologom slednje zahvalimo, da so jo uspeli osamosvojiti in destilirati njene temeljne značilnosti in pomanjkljivosti. Drugič, da je takšna linija vse prej kot novost. Bralci in poslušalci z vsaj nekolikšnim poznavanjem Marxovih in Engelsovih del se bodo spomnili njune kritike Proudhona in njegovih privržencev, pa tudi Lasalla, še posebej v Kritiki gothskega programa. V kritki pravičnega plačila za delo tako pravzaprav ne odkrivamo ničesar novega, ampak predvsem izpostavljamo zmote, ki so se že pojavile tekom obstoja kapitalizma, se še pojavljajo in se bodo še pojavljale.
Prvi, uvodni problem pravičnega plačila za delo je razviden že v njegovem imenu: apeliranje na moralne kategorije. Upoštevajoč več kot stoletje obstoja marksistične politične ekonomije, pa tudi dejstva, da so klasični ekonomisti in tarče Marxove kritike na takšen ali drugačen način obravnavali delovno teorijo vrednosti, je to precej velika in nedopustna napaka. Začnimo z marksističnim odgovorom na to večno zagato pravičnega plačila za delo in se pri tem opiramo na Marxovo polemiko s klasičnimimi ekonomisti ter njegovo lastno analizo kapitalizma. Spomnimo, da delavec dobi plačilo za delovno silo, ne za opravljeno delo, medtem ko si kapitalist kot lastnik produkcijskih sredstev prisvoji vso ustvarjeno vrednost, vezano na končni produkt. Na takšen način ima kapitalist profit, ne da bi s tem kršil kakršenkoli zakon blagovne menjave kot osnovnega ekonomskega odnosa kapitalizma. Moralno apeliranje na pravičnost je s tem vsebinsko spodkopano, saj to apeliranje ne načenja izkoriščevalskih odnosov, ampak ravno iz teh izhajata moralna in pravna definicija kraje kot elementa nadstavbe teh produkcijskih odnosov. Kar pa nikakor ni obramba kapitalizma, temveč zgolj izpostavlja šibkost moralnega pristopa do vprašanja izkoriščanja.
A če bi se ustavili že pri tem, bi linijo pravičnega plačila za delo pretirano poenostavili. Zanemarili bi namreč "radikalno" pozicijo, da kapitalistu ne pripada noben del ustvarjene vrednosti in da bi ta v celoti moral biti dodeljen delavcem. Drugače rečeno in poenostavljeno: toliko kot delavec ustvari, toliko in točno toliko naj tudi dobi nazaj.
Popolnoma abstraktno gledano pravilno, a kaj, ko se hudič skriva v detajlih; v tem primeru, v nadaljnjih podvprašanjih. Prva opazka je, da je s tem kapitalistični način produkcije onemogočen; brez izkoriščanja delovne sile izgine tudi vir profita ne le za kapitalistični razred, ampak tudi za zemljiške veleposestnike, razen če ti restavrirajo fevdalizem. Komentarji, da profit lahko izhaja tudi iz špekulacij oziroma na takšen ali drugačen način ugodnega tržnega položaja, ne vzdrži kritike; pri tem se vrednosti le prerazporedi, ne pa tudi na novo ustvari, kar pomeni, da je to nujno igra ničte vsote. Drugače rečeno: izgube in dobički individualnih kapitalistov se izravnajo, ostane pa nepojasnjeno, od kod izhaja dobiček na makro nivoju.
Če bi to bil edini problem, to sploh ne bi bil problem, a kaj, ko to ni edini problem. Skupna značilnost je, da se oklepajo mentalitete individualne obrtniške proizvodnje v načinu produkcije, za katerega je značilna masovna mobilizacija delovne sile in strojev, pri kateri lahko govorimo edinole o skupnem produktu in delovnem procesu. Prvi problem je v tem, da osredotočanje na doprionos posameznega delavca ne pomeni nujno enakega dohodka, ker obstaja razlika med enostavnim in multipliciranim delom. V delitvi dela na podlagi strojne proizvodnje ter produkcijskega procesa, kjer je posamezen člen povsem odvisen od ostalih členov verige, je, izvzemajoč enostavno deljenje in množenje brez obtežitvenih faktorjev, nesmotrno zabresti v individualni doprinos posameznega člena verige, če je pa ta v popolni odvisnosti od vseh ostalih. Drugi problem je v tem, da takšen pristop vztraja na individualni distribuciji ustvarjene vrednosti. Po eni strani je to ponovno v nasprotju s kolektivnim značajem produkcije, kot se je razvila pod kapitalizmom, pravično plačilo za delo pa nevede predpostavlja obrtnika kot osnovno produkcijsko enoto. Spomnimo, da je eno izmed temeljnih protislovij kapitalizma kolektivni značaj produkcije ter privatno prisvajanje njenih produktov; pravično plačilo za delo tega protislovja ne reši, ampak ga kvečjemu multiplicira.
Pojavijo se tudi bolj pragmatični pomisleki. Prvi je nedvomno ta, da radikalna različica pravičnega plačila za delo onemogoča obstoj splošno dostopnih in brezplačnih javnih storitev, kot na primer šolstva in zdravstva. Pravično plačilo za delo odpravi njihov edini vir vzdrževanja, s čimer bi bile popolnoma podvržena tržnemu delovanju, kar je korak nazaj celo glede na socialdemokratske reformistične zahteve. Drugi pomislek zadeva vzdrževanje članov družbe, ki ne morejo delati ali za katere ni sprejemljivo, da bi se jih prisililo v delo: najbolj očiten primer so starostniki in otroci. Tako kot v primeru javnih storitev zahteva pravičnega plačila za delo odreže edino možnost njihovega sistemskega vzdrževanja. S tem so odvisni od individualne dobrodelnosti in dobre volje posameznikov, kar je, tako kot v primeru javnih storitev, korak nazaj celo glede na reformistične ukrepe v okviru kapitalizma. Enako velja za družbene rezervne sklade za naravne katastrofe, kot na primer potrese, poplave ali požare. Ob pravičnem plačilu za delo so v takšnih primerih posamezniki prepuščeni samim sebi oziroma je vsakršna oblika kolektivnega delovanja odvisno izključno od dobre volje posameznikov. Nekoliko ironično je s tega vidika linija pravičnega plačila za delo bolj sorodna politiki neoliberalizma kot komunizma. Ponovno pa še spomnimo, da se osnovni problem, kot se pojavi v kapitalizmu, v tem primeru pojavi tudi v socializmu; s tem je onemogočena akumulacija družbene produkcije, saj izginejo tudi viri njenega financiranja.
Iz vseh navedenih razlogov in pomislekov je zahteva pravičnega plačila za delo, prignana do skrajnosti, utopična, zaradi svojih insinuacij pa celo reakcionarna. Temeljni problem je, da si prizadeva individualizirati namesto kolektivizirati distribucijo družbenega bogastva. S tega vidika gre nazaj v pred-kapitalistične produkcijske odnose in spodkopava zametke socializma, ki se vzpostavljajo znotraj kapitalizma kot posledica njegovega historično-materialističnega razvoja. Temeljni problem radikalne linije pravičnega plačila za delo je, da družbeni presežek razbije na ogromno individualnih delov. Iz njenih predpostavk namreč sledi, da je sama kolektivizacija družbenega presežka izkoriščanje, ne njegovo upravljanje s strani kapitalistov; če bi bilo (upravičeno) problematično zgolj slednje, bi osrednja zahteva bila razlastitev kapitalističnega razreda kot odstranitev pogojev za njegovo upravljanje z družbenim bogastvom.
Ta zmota izhaja iz nezmožnosti razlikovanja med različnimi vrstami dohodka, saj neposredna individualna kompenzacija, kot na primer v obliki mezde, ni edini način konsumpcije ustvarjene vrednosti. Kot primere smo že navedli javne storitve, kot so zdravstvo in šolstvo. Z dohodkovnega vidika je to še vedno dohodek, a v kolektivizirani obliki; kar delavec izgubi z odtegljajem v individualnem dohodku, pridobi v obliki kolektivnih storitev. Nadalje mora del družbenega produkta biti izločen iz neposredne konumpcije in namenjen vzdrževanju in razvoju produktivnih sil. Drugi del odtegljaja pa je, kot smo že povedali, namenjen raznim družbenim solidarnostnim skladom, kot so na primer omenjena podpora za delovno nesposobne in rezervni skladi v primeru nesreč. To so odtegljaji od konsumpcije, ki morajo potekati ne glede na to, ali so v individualni ali kolektivni obliki; razlika je kvečjemu v tem, da so v individualni obliki bistveno manj učinkoviti in značilni za produkcijski način pred, ne po kapitalizmu.
Poliziko zaključujemo s pomembno opazko, da kritika polovičarskih pristopov, kot sta dostojno delo in pravično plačilo za delo, ne pomeni, da je treba nasprotovati kratkročnim ukrepom, ki izboljšajo polažaj delavcev. Višanje plač na primer seveda ne odpravlja kapitalističnega izkoriščanja, kar pa nikakor ne pomeni, da naj se takim ukrepom a priori nasprotuje. Enako velja za apeliranje na spoštovanje pravnega reda, kot na primer delovne zakonodaje; četudi ta legitimira in vzdržuje izkoriščevalski odnos med delom in kapitalom, istočasno vključuje tudi pravice delavcev, ki se jih de facto krši in bi dosledno izvajanje teh pravic izboljšalo položaj delavcev. Zgolj opozarjamo, da so takšni ukrepi le vrh ledene gore, ki pa ostane nevidna, če celo teoretično ciljamo zgolj na regulirano mezdno delo in družbeno odgovorne kapitaliste ter smatramo, da je to največ, kar se sploh da doseči.
