Tokrat bomo pod drobnogled vzeli politično-ekonomske vidike ekološkega vprašanja. Izbira teme nikakor ni naključna; vsakdo, ki je vsaj bežno spremljal politično dogajanje zadnjih mesecev, bo pritrdil. Tema se je namreč, milo rečeno, povzdignila v nebo. Opozarjanje na naglo bližajočo se ekološko katastrofo, časovno postavljeno med letoma 2030 in 2050, ni nič nenavadnega, isto pa velja tudi za pozive k takojšnjemu ukrepanju, kjer se vsaj kolikor toliko redno omenjajo tudi "sistemske spremembe".
Vsaj kar se tiče politične zavesti, se zdi prelepo, da bi bilo resnično. Ljudje so se končno pričeli zavedati, da je vprašanje okoljskega onesnaževanja in podnebnih sprememb ne le resno, ampak ogroža obstoj človeštva kot takega, ki mora stopiti skupaj in prenehati z uničevanjem lastnih življenjskih pogojev. Žal pa je res prelepo, da bi bilo resnično; problem pa ni v tem, kaj prevladujoča ekološka linija razkriva, temveč, kot vedno, v tem, kaj zakriva.
A pred tem se poslužimo sedaj že tradicionalnega pristopa in najprej izpostavimo pozitivni vidik ekološkega fenomena. Ta je nedvomno v tem, da je med zainteresiranim občinstvom, v katerem je precej velik delež mladine, prikazal dve vrlini; angažiranost in zainteresiranost za širše probleme. Ne glede na prevladujočo linijo so pomladni shodi, tako imenovani podnebni štrajki, spodkopali postavko, da vsak misli samo nase in da takšnega egocentričnega dometa mišljenja ne more preseči. Istočasno so prikazali, da so se posamezniki pripravljeni politično angažirati in udejstvovati za cilj, ki se jim zdi vreden truda.
Nekoliko ironično ravno individualistično usmerjena linija, ki v ekološkem diskurzu tudi de facto prevladuje, v veliki meri omejuje potencial obeh pohvale vrednih vzgibov. Lahko jih sicer popači in vodi v slepo ulico, kar ji tudi precej uspeva. Kljub temu pa ne moremo in ne smemo spregledati, da množičen odziv na ekološko apeliranje dokazuje potencial politične angažiranosti in zainteresiranosti med množicami. Ponovno izpostavljamo, da je bil odziv velik tudi med mladimi, ki so pogosto deležni moralističnih obtožb apatije in egocentrizma. Če kaj, je takšen odziv ne glede na vse ostale pomanjkljivosti pohvalen.
Pred nadaljevanjem moramo izpostaviti še razliko med tehničnim in politično-ekonomskim vidikom ekološkega vprašanja, saj prvega nikakor ne smemo zamešati z drugim. To bi pomenilo nepravilno poenostavitev njunega medsebojnega odnosa, kar ima katastrofalne posledice tako za razumevanje tako prvega kot za drugega področja. Pomembnost razlikovanja bo morda bolj razumljiva, če ga tematsko razširimo. Eden izmed takšnih primerih je vprašanje gensko spremenjenih organizmov, kjer moramo ločiti med samo tehnologijo genskega inženiringa ter njeno aplikacijo v okviru kapitalistične privatne lastnine. Sam genski inženiring ponuja odgovore na bistveno zmanjšano porabo pesticidov in povečanega pridelka na hektar zemlje, če se omejimo zgolj na področje agrikulture. Ena izmed ključnih družbenih posledic v kapitalizmu pa izhaja iz monopola nad semeni, ki vodi v propad in odvisnost manjših kmetov; problem je toliko večji, če so gensko spremenjena semena sterilna.
Potegniti iz tega zaključek, da gensko spremenjena semena nujno vodijo v utrjevanje kapitalističnega monopola in uničujejo male kmete, pa pomeni ravno nerazumevanje razlike med tehnološkim procesom ali produkcijskimi sredstvi ter razrednimi odnosi, v katerih se (trenutno) uveljavljajo. Vprašanji sta seveda povezani, a nista identični. Ponazorimo na še dveh primerih. Prvič: fisija se lahko uporablja za proizvodnjo električne energije ali navsezadnje za kuhanje čaja, lahko pa je tudi sestavni element jedrskega orožja. Drugič: strojna produkcija lahko bistveno skrajša delovni čas in s tem postavlja boljše pogoje za osebni razvoj producenta, lahko pa tudi utrjuje oblast kapitalista nad njim. Trditi, da cepitev uranovih jeder nujno vodi v jedrsko apokalipso ali da parni stroj nujno vodi v mezdno suženjstvo, je tako naravnost smešno, saj v tem primeru izpustimo ključne pogoje, da so rezultati tehnologije takšni, kot so.
Iz tega sledi tudi za ekologijo zelo pomembna opazka. Tehnologijo, ki jo zagovarja kapital, ne moremo in ne smemo a priori označiti za sovražno interesu človeštva, ampak moramo njeno potenciale preučiti in oceniti tudi iz povsem tehničnega vidika; navsezadnje razpolagamo še z znanjem, da je kapitalizem le zgodovinska epoha človeškega razvoja, s tem pa tudi solidnim izhodiščem za aplikacijo taistih tehnoloških procesov v bodoči brezrazredni družbi.
Politično-ekonomski del ekološkega vprašanja pričenjamo z analizo njegove dominantne linije. Ta je bila razvidna na tako imenovanem podnebnem štrajku pod okriljem gibanja Mladi za podnebno pravičnost, konsistentno pa se pojavlja tudi v medijih. Za začetek nas bosta zanimali predvsem ciljno občinstvo in predlagani praktični pristopi. Za komentarje podpornikov oziroma spremljevalcev, ki so igrali karto medijske diskreditacije, lahko očitamo le površno in rutinsko apliciran šablonski pristop.
Navkljub vsem izrečenim pohvalam glede angažiranosti in zainteresiranosti, še posebej mladih, pod nobenim pogojem ne smemo spregledati temeljnih pomanjkljivosti vsebinskega naslavljanja ekološkega vprašanja. Vprašanje praktičnega pristopa lahko v grobem razdelimo na dva dela: individualnega doprispevanja ter "sistemskega" vidika. Pri tem pa niso zgovorne zgolj vsebinske podrobnosti obeh delov, temveč tudi postavljeno ravnotežje med obema. Povedano poenostavljeno: prevladuje individualni pristop nasproti kolektivnemu. Slednjega se pod frazo "sistemske spremembe" resda velikokrat omenja, a njegove razsežnosti lahko v grobem strnemo v apeliranje na vladajočo politiko k izvedbi "sistemskih ukrepov"; v vsebinsko analizo samih ukrepov se poglobimo v nadaljevanju.
Ključno vprašanje individualnega pristopa je, kaj lahko človek kot posameznik pripomore k izboljšanju stanja okolja. Pričenjamo z opazko, da linija, ki prevladuje pri ekološkem vprašanju, apelira na zmanjševanje osebne konsumpcije zavoljo stanja okolja; drugače rečeno, nagiba se k askezi. Takšen pristop sicer vsebuje dodatno, bolj kritično pomanjkljivost, a zavoljo argumenta nadaljujmo izpeljavo.
Pri tem kot pomembno opazko izključujemo vprašanje konsumpcije mesa, ki ni zgolj ekološko, temveč je eno izmed redkih vprašanj, kjer etični vidik navkljub vsem svojim pomanjkljivostim še ni povsem preživel svoje uporabnosti. Pri vseh ostalih vidikih je temeljna predpostavka askeze, da obstaja manevrsko območje, da se zmanjša obseg konsumpcije, ne da bi pri tem sam potrošnik utrpel bistveno škodo v kvaliteti življenja. Drugače rečeno: ciljno občinstvo takšne ekološko-asketske linije je relativno privilegiran sloj prebivalstva, ki objektivno gledano lahko racionalizira konsumpcijo, ne da bi pri tem zapadel v bedo in pomanjkanje. Torej: kdo je ciljno občinstvo individualnega ekološkega aktivizma? Kulturno in razredno gledano malomeščanstvo, dohodkovno gledano pa srednji razred, pri čemer vsekakor zelo pomaga, da to poteka v razvitih deželah sveta. Zanimiva opazka je še, da je celo na videz kolektivistični pristop še vedno individualističen in egocentričen; "naša prihodnost" že ob malo podrobnejšem pogledu postane "moja prihodnost" ali "prihodnost mojega potomstva", ki je ravno tako ozkogledna pozicija in problematična iz istih razlogov.
Navkljub vsej problematičnosti in prevladi individualističnega pristopa pa pri trenutno prevladujočem ekološkem diskurzu obstaja drugi, še bolj pereči problem, ki je za nevešče oko celo pohvala; postavljanje ekologije kot osrednje vprašanje, ki so mu podrejena vsa ostala družbena vprašanja. Kako je lahko takšen pristop problematičen, če pa v ospredje postavlja stanje naših eksistenčnih pogojev? Mar niso vsi ostali družbeni problemi sekundarnega pomena, če nimamo planeta, na katerem živeti?
Odgovor na to je kratek in jedrnat: ne, niso, takšno postavljanje problematike pa je primer lažne dileme, s tem pa tudi primer retorične manipulacije. Tako postavljeno vprašanje namreč predpostavlja, da je ekološko vprašanje možno rešiti edinole, če postane osrednje vprašanje, ki definira, kako se izoblikujejo vsa ostala družbena vprašanja. To izpostavlja razredno izhodišče prevladujoče ekološke linije; to je linija malomeščanstva, ki so mu, vsaj zaenkrat, prizanešene najhujše tegobe razrednega boja in si posledično lahko privošči vprašanja družbenega zatiranja postaviti na sekundarno mesto.
A to še ni vse. Ironično je ravno takšna razredno slepa perspektiva ključna ovira k izpolnitvi tudi zgolj ekološko postavljenih ciljev iz dveh razlogov. Prvič: ker zanemarja temeljne značilnosti kapitalistične produkcije. S tem se pusti zavesti retoričnim obljubam in kozmetičnim popravkom in se zavoljo teh odpoveduje dolgoročnim in bistveno bolj učinkovitim rešitvam. Drugič: zaradi prvega razloga ostaja ujeta v omejitve kapitalističnega načina produkcije, ki postavlja pomembne strukturne omejitve tudi iz povsem tehničnega vidika.
Začnimo s prvim vidikom. Pri tem spomnimo na individualistično naravnan pristop ekološkega diskurza, zaradi česar ima tudi odgovorno potrošništvo v takšnem sistemu pomembno vlogo. Drugače povedano to pomeni, da je pozornost preusmerjena niti ne na distribucijo, temveč na konsumpcijo družbenega produkta; odgovorno potrošništvo same produkcije, ki je, če smo že pri ekologiji, tudi vir onesnaževanja, neposredno ne prizadene. Odgovornost za okolje je z odgovornim potrošništvom preložena na (relativno) privilegiranega posameznika. Ta naj bi sebi v škodo v boju za višji cilj deloval na trgovce oziroma distribucijo, šele ti pa nato na produkcijo. Kapitalistična privatna lastnina pri tem ostane popolnoma nedotaknjena, s tem pa sta popolnoma varna tako mezdno delo in produkcija presežne vrednosti kot tržno gospodarstvo kot način organiziranja družbene produkcije in distribucije družbenega bogastva. To pa niso zgolj naše špekulacije; "sistemske" ukrepe podnebne pravičnosti lahko strnemo na apeliranje vladajoči politiki, naj upošteva interese okolja, njihova ekonomska politika pa je popolnoma v skladu s kapitalističnim načinom produkcije; ne ogroža položaja buržoazije, je skromna v svojih zahtevah in ne načenja nobenih sistemskih ovir kapitalizma.
Slednje lahko v grobem razvrstimo v dve večji kategoriji; v omejitve, ki izhajajo iz samega kapitalističnega načina produkcije, ter omejitve, s katerimi se sooča kapitalistična država ne glede na njene namere. V prvem primeru smo ključna kriterija že navedli; profitno naravnanost in kratkovidnost, dodati pa moramo še privatno lastnino produkcijskih sredstev. Prva je zagotovljen vir okoljskega onesnaževanja in uničevanja v kontekstu žrtvovanja okolja na račun za kapital nepotrebnih stroškov. Država kot nadstavba kapitalistične družbe je vse prej kot imuna na takšne tendence; spomnimo le na problem, ki je nastal, ker Kitajska, pa tudi čedalje več južno-azijskih držav, niso več pripravljene prevzeti plastičnih odpadkov. Kaj je nastala zmeda drugega kot dokaz, da kapitalistična država ne glede na lepo zveneče parole še vedno za primat postavlja princip najcenejše rešitve za najmanj vloženega truda; drugače rečeno, da izvaža probleme?
Kratkovidnost se funkcionalno lepo poklaplja s profitno naravnanostjo, daje pa ravno tako ali celo bolj zanimive rezultate v kombinaciji s privatno lastnino. Onemogoča namreč vsakršno dolgoročno in radikalno preusmeritev gospodarstva, saj bi to pomenilo poseganje v kapitalistično privatno lastnino. Opazka je tudi dober uvod za omejitve državnih posegov v okviru kapitalizma. V vsej zgodovini kapitalizma država nikoli ni imela v lasti večino družbene ekonomije, temveč največ približno tretjino; tudi v obdobju keynesianizma po vojni je državni monopol bil omejen na ključne ekonomske sektorje in javne monopole, prevladovala je še vedno kapitalistična privatna lastnina. Kapitalistična država ne more narediti prevrata v lastninskih odnosih; v tem primeru ne bi bila več kapitalistična. Na voljo ji tako ostane le pristop materialnih stimulacij, s katerimi buržoazijo prepriča k ekološki politiki; povedano poenostavljeno, sistem davčne politike in državnih subvencij. Ker so davki pomemben vir državnega dohodka, omejitve davčne politike omejujejo tudi vsakršne iniciative na področju družbene distribucije; na primeru ekologije bi to bilo subvencioniranje napajalnih postaj za električne avtomobile.
Kakšno naključje, da je ekonomska plat podnebne pravičnosti omejena ravno na takšne zahteve! Kar pa je treba razumeti izključno iz strukturnega vidika; ob osredotočenju zgolj na ekologijo in postavitvi vsega ostalega na stranski tir je takšna ekonomska politika ne le logičen rezultat, ampak glede na postavljene cilje tudi smiselna poteza. Če si gibanje oziroma politična linija nasploh ne prizadeva odpraviti kapitalizma, ji realno gledano ne preostane drugega kot iskati rešitve, ki so tudi v interesu kapitala. Četudi vsebuje potenciale za mnogo bolj daljnosežne in efektivne ukrepe, je za takšno pozicijo radikalizem kontraproduktiven, saj noče tvegati prekinitve sodelovanja s kapitalom, ne glede na polovičarstvo njegovih dejanskih ukrepov in družbene posledice takšne kolaboracije. Ekologija se torej ne more izogniti razrednemu vprašanju, ravno tako pa si ne smemo delati iluzij, da je že sama po sebi anti-kapitalistična. Drugače rečeno: ekološka pozicija ni nad-razredna.
Spomnimo še na tehnične omejitve, ki jih postavljata kapitalistična privatna lastnina in posledično tržno gospodarstvo. Ponazorimo na dveh primerih: planiranju družbene produkcije in aplikaciji krožnega gospodarstva.
Začnimo z drugim in spomnimo na osnovno značilnost krožnega gospodarstva, da si pri tem prizadevamo za nemoten tokokrog od surovin do končnega izdelka, ki je po pretekli življenjski dobi bodisi ponovno uporabljen bodisi recikliran v surovine. Postavimo pri tem enostavno vprašanje: kje je lažje organizirati krožno gospodarstvo? V tržnem sistemu, kjer je za posameznega producenta čisto možno bolj ugodno izvoziti smeti v tujino in kjer bo vsak ukrep v smeri ekološkega ravnanja z odpadki sprožil val javkanja nad birokracijo? Ali v avtomatiziranem planskem sistemu, ki ne nadzira le posameznih obratov in reciklažnih centrov, ampak tudi logistično omrežje za vzpostavitev nemotenega in nadziranega materialnega toka od surovine do odpadka? Postavimo isto vprašanje za planiranje produkcije, od katere sta navsezadnje odvisna tako obremenitev okolja kot količina proizvedenih odpadkov. Tržni sistem je sicer nihajoče, a še vedno decentraliziran, vsak posamezni kapitalist pa svoj plan določi glede na največji izkupiček v danih tržnih razmerah; smotrnost same dejavnosti glede na družbeno potrebo ali ekološkega vidika je pri tem sekundarnega pomena. S planiranim in avtomatiziranim planskim sistemom je prednost dvojna; ne le, da lahko določimo obseg produkcije glede na družbene potrebe in ga s tem potencialno po potrebi tudi krčimo, ampak lahko nadalje pri planiranju zaradi predhodnega in sistematičnega pregleda na makro-ekonomskem nivoju toliko bolj učinkovito upoštevamo načela krožnega gospodarstva.
Ekološki vidik, ki razredno vprašanje in s tem tudi vprašanje nadaljnjega obstoja kapitalizma smatra za sekundarnega pomena, se takšnim potencialom odpoveduje; zanj so to brezupne utopije, medtem ko so revolucionarni prelomi velike besede in krokodilje solze kapitala in njihovih političnih lakajev ter v najboljšem primeru polovičarski, večinoma pa zgolj zavajajoči ukrepi v praksi. Ekološki vidik, ki zanemari razredno vprašanje, je de facto ideologija v službi vladajočega razreda in kapitalizma kot takega, s čimer hkrati omejuje svoje lastne potenciale; kar tudi odgovori na vprašanje ne le relevantnosti obeh vprašanj, ampak tudi njunega hierarhičnega razmerja.
Navkljub vsem opisanim pomanjkljivostim pa ima ekologija progresivno vlogo. Natančneje: je vstopna točka v politiko za nemalo število posameznikov, ki so predhodno bili politično apatični. Nikakor pa ne smemo zamešati vstopne točke z želenim stanjem, tako kot ne smemo na primer sindikalni boj zamešati za najbolj napredno stopnjo razrednega boja. Naslednji korak je tako postavitev ekološkega vprašanja v kontekst politične ekonomije, izhajajoč iz marksistične perspektive. S tem se na eni strani ekologijo osvobodi ideoloških okovov in omogoči poln razvoj njenih potencialov, navsezadnje pa tudi razširi obzorja interesentov, ki bi v nasprotnem primeru trpeli za hibo ozkoglednosti. Če je ekologija za mnoge vstopna točka v politiko, je tako edino smiselno poskrbeti, da novinci ne ostanejo zgolj pri vhodnih vratih.
Odpoved: Ekološko in politično je ne-eklektično prepletal Jerič.
