Gospodarstvo ali kapital?

Poliziko pričenjamo s hitrim komentarjem na odzive Levice na izjave Akrapoviča in Boscarola, da bosta ob morebitnem dvigu davkov preselila proizvodnjo v tujino. Najprej se posvetimo odzivu Luke Meseca, ki je izplačevanje dobičkov po nižji davčni stopnji kot dohodnino označil za davčno utajo. Takšno stališče je po eni strani moralistično, saj kapitaliste, v tem primeru Akrapoviča in Boscarola, obtožuje nepoštenih praks, kar pomeni, da jih obsoja na moralni osnovi. Istočasno legitimnost svoje pozicije utemeljuje na pravni podlagi; upoštevajoč zgodovinsko obdobje, v katerem živimo, na buržoaznem pravu. Oboje jasno ilustrira sam izraz davčna utaja; to je pravni koncept, istočasno pa vključuje moralno konotacijo.

 

Meme Miha Kordiša, ki je pozival k nacionalizaciji, je korak bližje v pravo smer, a ima ponovno več pomanjkljivosti. Vir teh pomanjkljivsti je v tem, da najbolj "radikalni" boj Levice proti buržoaziji sestoji iz dvigovanja davkov, regulacije finančnih trgov in razširitve socialne države. Z besedami samega Kordiša: to je linija, da "ima kapital tudi dolžnosti do skupnosti".

 

Mešano ekonomijo smo v preteklih Polizikah na primeru Venezuele sicer že obravnavali; obravnavali smo tudi vprašanje državne in družbene lastnine.

 

Na tem mestu se ne bomo poglobili v kritiko socialnega dialoga, torej vprašanja, ali imata kapital in delo skupni interes. Tudi to vprašanje smo v preteklih Polizikah že dovolj podrobno obravnavali, da lahko na tem mestu podamo zelo kratki odgovor: ne, nimata. Tokratna Polizika bo nasprotno osredotočena na argumente, ki se jih kapitalisti in njihovi apologeti poslužujejo, da upravičujejo svoj nadzor nad produkcijskimi sredstvi. Natančneje: kot izhodišče bomo vzeli osnovno in široko trditev, da je kapitalist kot del kapitalističnega razreda nujen člen družbene produkcije, brez katerega ta sploh ne bi mogla delovati. Pri tem se bomo osredotočili na dva večja argumenta. Prvi argument je, da so kapitalisti s svojim "poslovnim duhom" oziroma željo po čimvečjem akumuliranju dobička tudi gonilo tehnološkega napredka, drugi pa, da je funkcija kapitalista nujna in naravna posledica družbene delitve dela.

 

Prvi argument ni povsem neresničen. Drži namreč, da je pomemben povod za tehnološke inovacije težnja po čimvečjem profitu. Ta ima na razvoj produktivnih sil dva možna učinka.

 

Prvi učinek je povečevanje produktivnosti. Sem spadajo na eni strani ukrepi, ki povečujejo učinkovitost celotnega produkcijskega procesa; takšen primer je zmanjševanje odpada, ki nastane pri proizvodnji blaga. Drugi, za kapitalizem bistveno pomembnejši sklop ukrepov pa z uvedbo (novejših) strojev zmanjšuje delež tako imenovanega živega dela. To je delež, ki ga k celotni vrednosti produkta prispeva delavec; to je vsa na novo ustvarjena vrednosti in tudi vir presežne vrednosti oziroma profita kapitalista. Povečana produktivnost pa tudi pomeni, da ima kapitalist z nadpovprečno produktivnostjo manjše relativne stroške na nivoju celotnega obrata, s tem pa tudi na posamezni izdelek, ki jih ima zaradi večje produktivnosti v večjem obsegu; končni rezultat je, da ima posamezni kapitalist nižje stroške na posamezni izdelek od povprečja, razliko pa pospravi v žep kot tako imenovani posebni profit.

 

Na tem področju je razvoj produktivnih sil vsaj v kratkoročnem interesu kapitalista; je eden izmed pomembnejših vzvodov v boju s konkurenco. A to ne pomeni, da razvoj produktivnih sil ne more potekati brez kapitalista; ne pomeni niti, da so posledice takšnega razvoja pozitivne tudi za delavce. Primer je ravno povečevanje produktivnosti, kot na primer z uvedbo tekočega traku. Takšne spremembe bi lahko pomenile drastično skrajšanje delovne obveznosti, s tem pa tudi odpiranje novih možnosti za osebni razvoj delavca. V komunizmu bo ta možnost tudi realnost; v kapitalizmu so posledice povsem drugačne. V slednjem razvoj strojne produkcije vodi v večjo zamenljivost delavca. Njegov položaj je toliko bolj nestabilen, saj za njegovo mesto ni potrebno veliko uvajanja; to je posledica avtomatizacije, ki je trend v vseh sferah produkcije. Njegova delovna obremenitev se ne zmanjšuje, ampak se z večjo intenzivnostjo dela pogosto še dodatno poveča. Če pride do skrajšanja delovnega dneva, to ni zaradi nove tehnologije, ampak zaradi delavskega odpora kapitalovi lakoti po presežni vrednosti. Pridobitve, kot na primer vsaj formalno 8-urni delovni dan ali zakonsko predpisana minimalna mezda, so vse prej kot "civiliziran dialog", ampak so bile plačane z delavsko krvjo in življenji; velikokrat tudi dobesedno.

 

Skratka: razvoj produktivnih sil se bo razvijal tudi brez kapitalistov; največja razlika je v tem, kakšne bodo družbene posledice tega razvoja.

 

Drugi učinek kapitalističnega gona po profitu na tehnološko inovacijo zadeva potrošnjo. Natančneje: govorimo ne le o izboljšavi že obstoječih, ampak vrsti novih produktov. Drugače: kapitalist bo pričenjal proizvajati in prodajati nov izdelek, če bo menil, da obstaja na trgu potreba po njem. Pri tem bo imel zaradi prvotne nenasičenosti trga nadpovprečni profit.

 

Pri tem že takoj v oči zbode, da govorimo o tržni, ne dejanski družbeni potrebi. Ti potrebi nikakor nista sinonima in ju ne smemo enačiti. Za razjasnitev primerjajmo tržno in dejansko potrebo posameznika, pri čemer družbena potreba ni nič drugega kot vsota individualnih potreb vseh članov družbe. Potreba posameznika sestoji iz vseh potrebščin, ki jih potrebuje za normalno življenje: poleg najbolj osnovnih potreb, kot so hrana, voda, obleka in streha nad glavo spadajo sem tudi nekatere potrošne dobrine. Njegova tržna potreba je določena z njegovim dohodkom; drugače povedano, s kakšno kupno močjo oziroma s koliko denarja razpolaga. Ob dohodku, ki presega individualne potrebe, kot na primer pri višjih slojih malomeščanstva in buržoaziji, vodi do zadovoljevanja nenujnih potreb in modnih muh; takšen primer so luksuzna blaga, kot so jahte. Na drugi strani premali dohodek vodi v le delno zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb; to je najbolj razvidno pri najbolj deprivilegiranih skupinah delavcev, kot na primer migrantski delovni sili. Najbolj očiten primer takega razkola med družbeno in tržno potrebo je množična lakota na eni strani ter peščico, ki živi v izobilju na drugi strani. Družbena potreba več kot očitno ni izpolnjena, kar pa ne drži za tržno potrebo; ta je razporejena glede na kupno moč prebivalstva, ta pa je posledica razredne družbene delitve.

 

Takšno razlikovanje med družbeno in tržno potrebo je pomembno, ker kapitalista pri novih (pa tudi že obstoječih) izdelkih zanima tržna, ne družbena potreba. Če izdelka ne bo mogel prodati (in to po možnosti čim dražje), iz vidika kapitalista ni potrebe po tem izdelku, četudi dejanska družbena potreba govori drugače.

 

Tako kot pri razvoju neposrednih produktivnih sil tudi pri razvoju novih izdelkov kapitalist ni zanesljiva oseba za to nalogo; njegova vizija ni vizija celotne družbe, ampak izhaja iz interesov zgolj njegovega lastnega kapitala ter njegovih lastnih interesov. Tržno gospodarstvo pri tem ni nič drugega kot vsota posameznih kapitalistov, pri čemer vsak gleda na interese lastnega kapitala. Temu primerno končni rezultat ni obča blaginja, ampak - anarhija in cikli hiperprodukcije in kriz. Tudi iz povsem tehnokratskega vidika kapitalisti niso nujnost, ampak so prej ovira učinkovitemu upravljanju družbene produkcije.

 

Drugi večji argument buržoazije, zakaj naj ima ta oblast nad družbeno produkcijo, zahteva širši zgodovinski pregled. Kapitalistična produkcija se od svojih predhodnih oblik razlikuje po tem, da je izrazito kolektivnega značaja tudi na nivoju posameznega obrata. To je razvidno že v najbolj zgodnjih manufakturnih obdobjih. Tam posamezni delavec ni več izdeloval končnega izdelka, ampak le polprodukt; ta je dobil smisel šele v povezavi z ostalimi polprodukti, ki so skupaj sestavili končni izdelek. Z uvedbo strojev, ki jih lahko upravlja le skupina delavcev, pride kolektivni značaj kapitalistične produkcije toliko bolj do izraza; isto velja za tekoči trak in fordizem, ki iz tega izhaja.

 

V takšnih okoliščinah je bila zgodovinska vloga kapitalista koordinirati delovanje posameznih delavcev, se pravi izoblikovati njihova posamezna delovanja v smiselno celoto. Takšna vloga kapitalistu ni pripadla zaradi poslovnih spretnosti, ampak zaradi lastništva nad produkcijskimi sredstvi; ta so njegova zasebna lastnina, zato je bilo upravljanje kapitala, vključno s produkcijo, del upravljanja zasebne lastnine.

 

Z razvojem kapitalizma pa se vloga samega kapitalista v njegovem lastnem kapitalu postopno zmanjšuje. Če sprva zahteva od kapitalista, da se v celoti posveti vodenju kapitala, da torej ni tudi on sam eden izmed delavcev, pa sčasoma tudi vlogo vodenja kapitala prevzamejo delavci belih ovratnikov. To je najbolj razvidno na primeru delniških družb, kjer je vloga kapitalistov omejena na pobiranje presežne vrednosti v obliki dividend. Za vse ostale operacije imajo zaposlene vrste administrativnega osebja; navsezadnje sama uprava ni kaj več kot najvišji sloj zaposlenih, torej najvišji sloj delavcev. V razredno dinamiko med vodstvenimi delavci in preostankom proletariata se v tokratni Poliziki žal ne bomo uspeli poglobiti. Panika buržoazije in njenih apologetov, da bo brez nje gospodarstvo pahnjeno v kaos, se tako izkažejo za smešne in v zanje najboljšem primeru za zastarele; že v vsaki delniški družbi to domnevno iz neba podano nalogo buržoazije prevzema sloj belih ovratnikov, isti trend pa se dogaja pri ostalih kapitalistih. Slednji tako izpolnjuje vse pogoje odvečnega družbenega razreda, kot jih je Friedrich Engels upravičeno imenoval že pred več kot 130 leti.

 

Večjih premikov naprej ne moremo narediti brez razumevanja sedanjosti. V konkretnih okoliščinah to pomeni, da iz kapitalizma ne moremo preiti, če so nam njegovi mehanizmi delovanja, kamor spadata tudi položaj in vloga buržoazije, še vedno neznanka. Ob grožnjah kapitalistov, da bodo ti ob neizpolnitvi njihovih zahtev selili proizvodnjo ali na drugačen način ekonomsko uničili deželo, tako glavno vprašanje ni, kako pomiriti njihove skrbi. Niti ni sklicevanje na njihovo odgovornost; če kaj, so takšne grožnje kapitalistov poziv k iztreznitvi in prevprašanju smiselnosti njihovega obstoja kot družbenega razreda in s tem obstoja razredne družbe kot take.

 

 

Odpoved: Poliziko je pripravil Jerič.

Facebook Twitter Deli
0 comments