HEROJI, KI JIH LJUBIMO SOVRA?ITI

Pozdravljeni v prvi spomladanski poliziki. Ker pomlad v meni vedno prebudi neko potrebo po renesan?nem vzdu?ju, me je k tokratnemu razmi?ljanju prisilila udele?ba otvoritve razstave Na?i heroji pod taktirko UGM-a. Razstava se loteva tematike socialisti?nega realizma na podro?ju biv?e Juge. Otvoritve se je udele?ilo kar lepo ?tevilo ljudi, med drugimi ni manjkal niti na? vsemogo?ni klobu?ar, ki nam je postregel z izjemno intelektualno stimulativnim govorom. Vendar se v te zadeve zdaj ?e ne bi preve? spu??ala. Pustimo torej ob strani razstavo in ?upanovo flancanje, ki je upam, da nehote, razvrednotilo celoten napor organizatorjev razstave.

Vpra?anje, ki sem si ga morala zastaviti je seveda, kdo je heroj? Po neki splo?ni definiciji naj bi bile to osebe (ker smo med spoloma, vsaj na papirju, enakopravni), torej mo?ki ali ?enska, ki za druge ljudi ali v imenu neke ideje oziroma ideala opravljajo velika dejanja in pri tem tvegajo lastno ?ivljenje. Heroji se odlikujejo po telesnih sposobnostih kot na primer mo?i, hitrosti, vzdr?ljivosti in po mentalnih kot so pogum, pripravljenost ?rtvovanja za druge ali v imenu nekega ideala?

Kdo so heroji na?ega ?asa? Kdo so tisti, ki se zavzemajo za druge in se drznejo boriti proti bogovom torej neusmiljeni diktaturi kapitala?

Heroji se v dana?njih ?asih ne rodijo ve?. Se pa zgodijo kot posledica politi?nega in gospodarsko-ekonomskega lobiranja ter nategovanja javnosti z dajanjem la?nih obljub, torej la?i. Mogo?e zato Slovenci ?ivimo v tradiciji bipolarnega odnosa do svojih malikov. Ob njihovem ustoli?enju jih obo?ujemo, ob napakah in prihodih novih herojev pa jih sovra?imo in zani?ujemo. Ali morda ni tako?

Kaj je ?e bilo s Titom? ?lovek je do?ivel strm vzpon iz mega heroja, re?itelja naroda in voditelja dr?ave, kateremu ni bilo para pod svobodnim socialisti?nim soncem, ki mu je nato v dana?njih ?asih sledil ideolo?ki propad, na?rtno blatenje imena ter prepisovanje in prekrojevanje zgodovine. Kar na enkrat je bila Jugoslavija dr?ava polna zla, diktature, prisile in la?nih idealov. Partizani pa so tako ali tako zgolj barbari in kriminalci? Ali si Slovenci zaslu?imo prave heroje? Tiste, ki bi nam dvignili moralo in v nas prebudili upanje in ?eljo po participaciji v temu mu?nemu ?ivljenju? Kako podpiramo in izkazujemo lojalnost na?im idolom? Dober primer je seveda padec in diskvalifikacija na?e velike zvezde Tine Maze na Zlati lisici. Ve?ina navija?ev je za?ela hoditi domov?Kaj se je zgodilo, ko se je izkazalo, da tokrat ne bo stala na stopni?kah? Mogo?e smo preve? neusmiljeni do na?ih herojev. Morda bi morali dopu??ati mo?nost, da se tudi njim kdaj zalomi. Seveda se je potrebno vpra?ati tudi: Kaj storimo mi za na?e heroje? Smo jim zvesti za vse ve?ne ?ase? No ali smo jim res, razen tistih zvestih Jan?evih privr?encev, ki zagrizeno vztrajajo ob svojem vodji, pa ?e je kriv ali ne.

Po drugi strani seveda ne moremo mimo vseh teh zlagancev, ki si obuvajo ?evlje velikih altruistov in razsvetljenih voditeljev. Kaj se zgodi, ko se heroji izka?ejo za barabe v preobleki dobrotnika in po?tenjaka, kot na primer na?i prelestni politiki (lokalni kot tudi nacionalni)? Kako reagirati, ko plagiatorji in propadli politiki zasedajo mesta humanitarnih ustanov? Ko nekdo, ki naj bi bil zgled, ne ?e ve?, personifikacija po?tenosti, podpisuje dvojne pogodbe, kadruje po mili volji brez razuma, ko gazi po svojih predhodnih obljubah, kot da gre za stiskanje prezrelega grozdja? Osvobodil nas je izpod jarma skorumpiranega avtokrata in sedaj? Veliki Zorro je na otvoritvi omenjene razstave med govorom celotnemu kolektivu UGM-a dejal: ?Pokli?ite me, ko ne boste ve? tako hermeti?no zaprti in ko se boste pogovarjali o resnih stvareh?? A res? To govori tisti, ki vodi mesto, kot da deluje iz ilegale? Kaj ob?ina ni hermeti?no zaprta nepregledna gmota kaosa, prevar, la?nih izjav, sumljivih poslov in intrig? Komu so dostopne informacije o po?etju te vrle ?etice pokon?nih mo?? Kaj nimamo pravice vedeti kaj se dogaja z na?im mestom, z na?imi ?ivljenji in na?o prihodnostjo? Tudi, ?e smo mi tisti reve?i, ki moramo to farso pla?evati? O?itno ne. Na?i ob?inarji morajo odgovarjati neki vi?ji in ne tako posvetni sili kot so njihovi volivci, ki so njihovi delodajalci. Ja, je ?e tako kot mora biti.

Ali je Zorro na? heroj? Kdo je ta oseba? Nekdo, ki ob razmisleku o omenjeni razstavi v govoru na novo izumi dojemanje metafizike, kot pozor druge fizike, in ki Descartesovemu Cogito ergo sum-u dodaja: ??utim torej sem.? Kaj to?no ?uti sicer ne ve nih?e, zagotovo pa ne ob?uti sramu za svoje izjave in moralno ter pravno ve? kot dvomljiva dejanja. Res neugoden trenutek sledi, ko te nadvse uglajen tujec po slavnostnem govoru ob otvoritvi razstave ali bolje re?eno nekoherentni verbalni diareji vpra?a: ?Oprostite, pa kdo je ta filozof?? Ali nas je lahko sram za na?e heroje? Kdo ima pravico kritizirati? Ali lahko nekaj kritiziramo, ?e sami nismo ni? ustvarili? Ali lahko iz naslova patriotizma pljuvamo po tistih, ki spodkopavajo temelje na?e domovine in izkori??ajo ter posiljujejo pravni sistem z uporabo svoje mo?i? Ali res ne smemo kritizirati postuliranih herojev, pa ?eprav se izka?ejo kot njihovo nasprotje, torej barabe? Na koncu tako ali tako vedno pridemo do uvida, da smo ?iveli v zablodah in zmoti, ter da nas je mal?ek sram za traparije, ki smo jih u?pi?ili. Ali se morajo nato vsa sramotna obdobja v zgodovini izbrisati iz na?ih ?ivljenj in posledi?no spominov? Pa, da ne bo pomote, vsak posameznik se na eni to?ki zaveda, da je bilo nekaj v njegovih dejanjih zgre?eno in zato sramotno. Hudo je, ko se izka?e, da se je zmotila cela nacija ali celo ?love?ka rasa? Tako se zgodi, da se nekim fanatikom dobesedno ?ftrga? in uni?ujejo tiso?letja stare umetnine v imenu vsemogo?nega in dobrega boga. Zakaj ti izbrisi? Ali je to edina pot do katarze, do ponovne renesanse? Ali nam ne bi mogli slu?iti kot opomin? Ne, ker bi nam bilo preve? neprijetno? V na?i naravi pa je tako, da tega kar v nas povzro?a nelagodje ne ?elimo imeti blizu.

Kako naj se obna?amo v ?asu, ko vse okoli nas histeri?no kri?i, da naj ubijemo malike in se osvobodimo okov preteklih ?asov? Ali smo pogumni, ?e ne ?elimo pozabiti preteklosti za voljo bolj?ega snovanja prihodnosti? Morda so sodelavci v UGM-ju heroji, ker so se v teh ?asih upali dotakniti teme, zdaj prekletega obdobja, ki se mu pridaja vedno ve? negativnih konotacij.

 

Facebook Twitter Deli