Jankovi? je prasec, ne!

Politi?ni manever Zorana Jankovi?a, ki vodi v pred?asne volitve, je po?el enoglasno zgra?anje. V re?imski politiki ter re?imskih medijih in tudi v javnosti, ki se je oblikovala z vstajami. Strasti, ki diktirajo zgra?anje, so seveda razli?ne. V primeru re?imskih komentarjev strah pred tem, da bo politi?na kriza zamajala kon?no solidno vsiljene predstave, da obstaja samo en izhod iz krize, finan?nim oligarhijam naklonjene reforme. Privatizacija, odpis tajkunskih posojil in njihov prenos na dru?bo, privatizacija profitov in rent ter socializacija izgub. Vstajni?ke kroge vodijo druge strasti. Prezir do nekoga, ki simbolizira obdobje razla??anja ve?ine in koncentracije dru?bene mo?i in bogastva v rokah pe??ice. Obdobje, ki je veliki ve?ini odvzelo vsako perspektivo. Jankovi? je s sklicevanjem na program stranke, ki je prej neo-keynesijanski kot neoliberalen, zares ogrozil ponovno zakrpan neoliberalni konsenz. Kot je tudi res, da spada v osovra?eno parazitsko ekonomsko-politi?no kasto. In zato ni presenetljivo tuljenje v en glas, da je Jankovi? prasec. Zaskrbljujo?e pa je, da to tuljenje utrjuje neoliberalno dogmo. Se naj torej vstajniki in vstajnice pove?ejo z Jankovi?em? Ali naj nabijajo po njem in posledi?no izganjajo iz javnega diskurza vsako alternativo? Gre za vsiljeno dilemo. In tak?ne navidezne alternative so temeljni gonilnik kapitalisti?nih kvazi demokracij. ?e ho?emo strmoglaviti sistem, ki nas izsesava, moramo najprej prepoznati tak?ne finte in biti sposobni druga?nih zastavitev.

 

?eprav se Jankovi? rad predstavlja kot ?lovek, ki ni politik in so mu politi?ne kalkulacije tuje, je s svojim manevrom uprizoril sam princip politi?nega. Slednjega je definiral Machiavelli, ki velja za o?eta moderne politi?ne znanosti. Izlu??il ga je na osnovi dileme, ki jo prinese sekularizacija politike. Spoznanje, da dru?beni odnosi niso narekovani iz onostranstva, ampak se oblikujejo tuzemsko, v odnosih mo?i, je globoko dvoumno. Dru?bo, v kateri ?ivimo, proizvajamo s svojimi individualnimi in kolektivnimi dejanji. Kljub temu jo do?ivljamo kot dano, saj na?a dejanja dolo?ajo dru?bene strukture in institucije, ki so same proizvod na?ih dejanj. Zato nimamo nobenega zunanjega opori??a, na katero bi se oprli pri interveniranju v dru?beno realnost. Nobenih ve?nih resnic, zapisanih v svetih spisih. Pa vendar obstoje?i red do?ivljamo kot nevzdr?en in zato moramo intervenirati. Politi?na intervencija, ki zlomi obstoje? odnos mo?i in odpre nove poti, pride iz samih globin dru?benega ?ivljenja kot sila od zunaj. Zato je politika pri Machiavelliju definirana kot naddolo?itev in politi?ni princip kot tak?na zgostitev in pospe?itev ?asa, ki proizvede to?ko nepovratnosti, trenutek, ko gre za ?ivljenje in smrt, ko ni mo?na nobena druga uporaba ?asa. Politika je volja do mo?i in nima ni? z moralo. Opredelitev, da je nekaj dobro ali slabo, pride ?ele naknadno in kriterij za tak?no razlo?evanje je volja do mo?i. Politika zato kreira svetove, je prelom, po katerem ni ve? ni? tako, kot je bilo. Politika nima ni? s pravom in zakonom. Za?ne se tam, kjer je stanje izjeme, kar je Agambenova poanta v delu z naslovom Stanje izjeme. Politika je revolucija. Machiavelli je politi?ni princip destiliral na osnovi opazovanja dejanj Cesara Borgie. Ne zato, ker je bil njegov apologet, ampak zato, da bi abstrahiral politi?ni princip, ki bi ga lahko nato uporabila revolucionarna multituda. Zato je bila recepcija Machiavellija dvojna. V absolutisti?ni Franciji je bil razumljen kot nemoralen pri?epetevalec vladarju, ki pravi, da cilj, ki je ohranitev oblasti, posve?uje sredstva. V revolucionarni Angliji pa je bila Machiavellijeva amoralnost klic k oblikovanju revolucionarnih formacij, milic. Cilj, ki posve?uje sredstva, je sesutje oblasti in deblokiranje stremljenja in mo?i mno?ic. Politika ni moralna, ampak je eti?na dejavnost. Po Spinozi ljudje ne stremimo k ne?emu zato, ker je dobro, ampak imamo tisto, k ?emur stremimo, za dobro. Deblokiranje stremljenja, mo?i, destrukcija tistega, kar omejuje, da lahko kultiviramo naravne zmo?nosti in ve?amo mo?i ?ivljenja.

Tako kot se je Machiavelli u?il od Cesara Borgie, se moramo u?iti od Jankovi?a in podobnih. Zato, da izlu??imo politi?ni princip, s katerim bomo maksimirali voljo do mo?i multitude. Danes se na veliko pljuva po politiki. Pri ?emer se ne vidi, da je depolitizacija temeljna strategija tistih delov ekonomsko politi?ne kaste, ki sku?a dve desetletji nasilnega razla??anja in privatizacije konsolidirati v sublimni obliki pravne dr?ave in tehnokratske politi?ne stabilnosti. Razslojevanje ter koncentracija lastnine in mo?i sta najprej potekala politi?no, kot izvr?ena dejstva, na robu ali zunaj zakona. Ta kapitalisti?na volja do mo?i si je hkrati gradila pravne, ideolo?ke in biopoliti?ne forme, katerih namen je vcepiti danost in nespremenljivost nove dru?be. Zato tisti, ki jih sistem najbolj izsesava, vidijo re?itev v tem istem sistemu, se sklicujejo nanj, ga zaklinjajo. Medtem ko uzurpatorjem, ki vedo, da gre le za voljo do mo?i, slu?i kot mehanizem kontrole nad mno?icami. Sami pa vedno znova posegajo po politi?nem principu. Naddolo?ijo, potegnejo enostranske poteze, potem se pa jebite in i??ite ?pravico? na sodi??u ali pa moralizirajte na facebooku. Bogati so v krizi postali ?e bogatej?i. In dokler se razla??ani ne bomo nau?ili politi?nega principa, dokler bomo moralizirali in mislili, da se vojne dobijo s prepri?evanjem in trkanjem na slabo vest, se nam bodo lepo smejali iz dav?nih oaz in nam kdaj namenili kak humanitarni evro.

 

Facebook Twitter Deli
0 comments