Kruha in iger

V tokratni Poliziki ponujamo analizo in komentar na politično situacijo, ki zadeva nov predlog Ministrstva za kulturo. Ta predvideva spremembo zakonov na področju medijev.

Poletje je politikom ponudilo strateško možnost za uvajanje hitrih sprememb. Vlada nas je obdarila z boni za počitnice, ki si jih kot davkoplačevalci še zmeraj plačamo sami. Medtem ko lahko brezskrbno ležimo na plaži, pa smo dobili še eno presenečenje: predlog spremembe štirih zakonov, ki urejajo delovanje medijev. To so predlogi sprememb Zakona o medijih, Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah, Zakona o Radioteleviziji Slovenija in Zakona o Slovenski tiskovni agenciji, o katerih je Ministrstvo za kulturo 9. julija odprlo javno razpravo. Za razliko od prejšnjih sprememb na tem obsežnem področju je Ministrstvo predvidelo zgolj pet dni za razpravo, če vanje štejemo tudi vikend. Novica se je v javnost vseeno razširila dovolj hitro, svoje nestrinjanje pa sta izrazili tudi koalicijski Demokratična stranka upokojencev Slovenije in Nova Slovenija in rok za javno razpravo je bil podaljšan do konca avgusta. Čeprav so pomisleki strank NSi in DeSUS ob poskusu totalitarne nadvlade nad javnimi mediji z raznih političnih tokov dobrodošli, se sprašujemo, ali lahko politiki sploh še zaupamo. Je morda tudi ponujen odrešitelj le pretveza in taktična poteza vlade, ki je že nekaj časa na slabem glasu? Kakšna je torej pot do izboljšanja stanja na medijskem področju? Kakšno sploh je stanje?

Začeli so dobro in se z njimi pri definiciji tega, kaj naj bi medij sploh bil, celo strinjamo. Pravijo, da je medij temeljni element vsake demokratične družbe. Ko so postavili pravkar slišan ideal, so si - logično - zadali nekaj ciljev, kako ga doseči.  Glavni cilj je tudi finančna vzdržnost medijskega prostora. Delo na radiu MARŠ in prizadevanje za njegov napredek in stabilnost nam je zagnanim dalo dober uvid v to, kako deluje majhen skupnostni medij. Radii, ki delajo za širšo javnost, kot je kvalitetni Radio SI ali radii, ki delamo za ožjo, alternativno javnost, kot je MARŠ, obstajamo zahvaljujoč financiranju iz različnih strani. Delovanje medijev podpira denar iz državnega proračuna, od mestnih občin, podpornih društev, od ustanoviteljev, v manjši meri pa tudi od kulturnega ministrstva. Izbira tematik, ki vam jih posredujemo, bi idealno morala biti ločena od finančnega ugodja. 

Pri naštevanju načinov, kako doseči ta cilj, so bili manj inventivni: zdi se, da bo vse uredilo prerazporejanje denarja. Ministrstvo predlaga, da se delež RTV-prispevka preusmeri za financiranje Slovenske tiskovne agencije in televizijske produkcije neodvisnih producentov ter da se od Radiotelevizije Slovenija oddvoji najbolj dobičkonosna enota, to so Oddajniki in zveze.  Javna, neprofitna radiotelevizijska organizacija se sicer že leta sooča s pomanjkanjem financ, zato bi ji ministrstvo z novim zakonom omogočilo daljše oglasne bloke. Predstavljamo si, da bomo namesto več slovenske glasbe, kar je sicer še eden izmed ciljev novega zakona, na Radiu Slovenija zdaj primorani poslušati več oglasov. Mimogrede, na RTV ocenjujejo, da ves dodatni oglasni prostor ne bi mogel nadomestiti izpada denarja. Dobro finančno stanje, ki je problematično predvsem pri neodvisnih medijih, je odločilnega pomena za delovanje medija. Tisti, ki ga financira, neposredno vpliva na vsebino, z večanjem tržnega dela prihodkov pa vpliv pridobivajo zasebni interesi. Vse to bi predlagatelj lahko predvidel, če bi predlog novih zakonov pisali po načelu strokovnosti. Kot pa priznavajo sami, pri pripravi predlogov strokovna javnost ni sodelovala. Menim, da bi bilo koristno, da zakonodajalci delujejo sistematično, z razumevanjem in dovoljevanjem svobode stroki.

Po posameznih področjih je eden izmed prvotnih ciljev ustvarjanje pogojev za kakovostne medijske vsebine in povečanje zaupanja v medije.
Res je nepristranskost medijev pomembno, saj nas laike obvešča o raznolikih področjih, a s tem namenom imamo strokovnjake. 

Slišali ste nekaj ciljev, ki si jih je ministrstvo zadalo, da bi dosegli ideal svobodnih medijev, kot pravijo, temeljev vsake demokratične družbe. Na tej točki bi vas rada spodbudila, da skupaj razmislimo zakaj je sprememba novega zakona potrebna? Kako in komu koristi? Kako lahko dosežemo soglasje?

Vladi sploh ne zavidam velike odgovornosti, ki jo prevzema od ljudstva. Idejna zasnova demokracije je, da imamo ljudje moč vladati. Starogrško demos namreč pomeni ljudstvo, kratia pa moč oziroma vladavino. Ljudje, ki imajo moč vladanja, a niso sposobni razsoditi komu ali čemu zaupati, ne morejo delati zaupanja vrednih odločitev, na kar naj bi opozarjal že Sokrat. Tako je treba biti pozoren pri posredovanju med vlado in ljudstvom.

Ena izmed problematik je medijska pismenost. Le na MARŠu in podobnih ‘amaterskih medijih’ je mogoče pridobiti medijsko pismenost za študente raznolikih smeri, ki bi kot strokovnjaki lahko podajali politično nepristransko vsebino. Tam pa se pojavlja problematika pomanjkanja strokovnega osebja, ki bi mlad (ali starejši) kader izobraževale in strokovno vodile organizacijo.

Laozi v svoji klasiki Umetnost vojne piše, da se upravljanje z malimi enotami izvaja po enakih principih kot upravljanje z velikimi enotami. S tem nam nakaže, da umetnost bojevanja s protislovji in nepravičnostmi sledi istim principom tako na individualni kot na skupinski sliki. Tako lahko primerjamo opismenjevanje in izobraževanje mladih in odraslih.

Vedno bolj se uveljavlja izobraževanje odraslih, delavnice in posodabljanja znanja ter prilagajanje času in potrebam ljudi s strokovnimi seminarji. Čeprav učenje odraslih poteka z drugačno hitrostjo in skozi drugačne filtre razumevanja, pa v svojem principu implementacije novih informacij ni nič kaj drugačno od učenja v otroški dobi, kjer se s preventivo tudi začne. Vzemimo otroško igro kot primer: koristno je, da svoj podmladek po zaključeni igri naučimo, da je treba igračke tudi pospraviti za sabo, da ne bo pozneje joka in stoka, ko se kakšna kocka izmuzne. Če otrok tako uvidi smisel pospravljanja za lastno in tujo dobrobit, ga to istočasno spodbudi k razmišljanju, kaj je smiselno razmetati in kako na koncu učinkovito pospraviti tako, da bo najmanj dela. 

Psihologija posameznika in družbe je primerljiva. Če bo oče, ki vlada oz. pomaga usmerjati družino, ustvarjal omejitve, s čim vse se lahko otrok igra, otrok ne bo razumel, zakaj se z medvedkom sme igrati, s kockami pa ne. Tako v primeru vlade, ki omejitve postavlja državljanom, ti ne razumejo nujno, zakaj je sovražni govor lahko škodljiv. Vprašanje, ki nas vodi naprej, je torej: kdaj in kako je možno in sprejemljivo človeka naučiti teh razumskih kompetenc oz. njegov naravni nagon iznajdljivosti in radovednosti umerjati in usmerjati? Pa naj bo to otrok, najstnik ali odrasel človek. Naloge in tehnike so seveda primerne kompetencam individualnega človeka, a preudarno je začeti že zgodaj, ne pa pozneje popravljati in odpravljati napake. 

Iz politike, preko stroke, s pomočjo razumske primerjave različnih področij smo tako prišli na problematiko vzgoje in izobraževanja. V kolikor sem vam uspela približati svoj pogled na srž problema, boste lahko videli, da ni čudno, da imajo ljudje v naši družbi težnjo in željo po zaupanju medijem in virom informacij, kot se to spodobi tudi že za osnovnošolskega učenca. Naše šolanje je namreč potekalo s podajanjem informacij na srebrnem pladnju brez potrebe po kritičnem mišljenju. Nekateri, ki smo imeli to srečo, da smo se srečali z učitelji, ki so razmišljanje spodbujali, smo se tako lahko približali finskemu načinu učenja. Tam slovijo po pridobivanju kompetenc za praktično življenje.

Z vami sem svoj pogled in mnenje delila Lane s pomočjo Luke in Nastje, vse vas pa spodbujam h kritičnem mišljenju in debati.

 

Povezave do virov:

Povezava do prvega predloga 9. 7. 2020

Povezave do prve zgodbe s strani RTV Slovenija

Drugi predlog za spremembo zakona 15. 7. 2020

Povezava do druge zgodbe RTV Slovenije

Facebook Twitter Deli
0 comments