Levica in razredi? Levica ali razredi?

Drugi prispevek o levici pričenjamo z omembo slogana istoimenske politične stranke: "blaginja za vse, ne le za peščico!". Izbira besed je vse prej kot naključna, ravno tako pa ima parola za Levico bistveno večji pomen; je povzetek politične filozofije njenih najbolj optimističnih in/ali naivnih članov.

 

A kot se neredko zgodi, najbolj informativno ni tisto, kar je deklarirano, ampak tisto, kar je izpuščeno. V našem primeru je izpuščeno dvoje. Prvič: iz imena Levica je izpuščena Združena Levica. Drugič: manjkajo definicije "vseh" in "peščice". Da to ni iz konteksta vzet primer ali lapsus, dokazuje že program Levice. Je pa opazka dober uvod v vprašanje razredne pozicije ter nanjo vezanega vprašanja vodlne vloge v gibanju.

 

Tako kot vsi ostali pozivi k enotnosti tudi poziv k poenotenju levice odpira dve ključni vprašanji. Prvič: pod čigavim vodstvom poteka to poenotenje? Vsakršna enotnost, ki je to več kot le v imenu in deklaracijah, zahteva namreč tudi organizacijsko povezanost, kjer pa postane zelo pomembno vprašanje, kdo vodi takšen skupen nastop. Drugo vprašanje je tesno povezano s prvim; pod katero politično linijo poteka ta združitev?

 

Vprašanje ideološkega in organizacijskega vodstva je tesno povezano z razrednim vprašanjem, s tem pa postane ena izmed alinej tudi prevpraševanje samega koncepta levice. Naše izhodišče je namreč, da levici, kot je pojmovana danes, umanjka ravno razredni element; drugače rečeno, kakšna je razredna slika širokega političnega spektra, znanega kot levica.

 

Vprašanje razrednih pozicij in razrednega boja je vse prej kot dlakocepljenje ali sektaštvo. Ni namreč vsako nasprotovanje buržoaziji, vladajočemu razredu kapitalizma in s tem tudi obstoječega družbenega reda, avtomatsko pozicija revolucionarnega proletariata, torej komunistična pozicija. Spomnimo, da je zgodovinsko tudi aristokracija nasprotovala buržoaziji, a le zato, da bi dobila nazaj izgubljene privilegije; njenih reakcionarnih pozicij tako pod nobenim pogojem ne bi mogli označiti za leve. A tudi, če izvzamemo takšne primere, razredna struktura levice ni homogena; ne le, da sam delavski razred ni homogena celota, ampak bi s tem zanemarili, da imajo tudi ostali družbeni razredi do buržoazije ambivalenten odnos. Kot poseben primer bomo izpostavili malomeščanstvo, ki ga razvoj kapitalizma po eni strani ogroža, po drugi strani pa mu omogoča boljši položaj od proletariata.

 

Skupna značilnost proletariata je odnos mezdnega dela; to velja tudi za tiste, ki v ta odnos niso zmožni stopiti, torej brezposelne oziroma rezervno armado delovne sile. Kar pa ne pomeni, da je položaj vseh delavcev enak. Strogo gledano je na primer vodstveno osebje, kot so direktorji, lahko le bolje plačan mezdni delavec. Že povsem zdravorazumsko pa je več kot očitno, da takšni zaposleni ne bodo stopili na stran delavcev, ampak svojih buržoaznih gospodarjev; v njihovem povsem razrednem interesu je, da to storijo. Dodatna pomembna razlika, ki ima tudi politične posledice, je delitev na kvalificirane in nekvalificirane delavce; prvi si prizadevajo vzdrževati čimboljši, skorajda monopolni položaj na trgu delovne sile, pri čemer pa zapostavljajo nekvalificirane delavce in tudi delujejo na njihovo škodo.

 

V obeh primerih govorimo o nekakšni delavski aristokraciji, ki že v okviru kapitalizma uživa (relativno) ugoden položaj, ki ga ne misli ogrožati z revolucionarnim delovanjem, ampak si ga prizadeva izboljšati kvečjemu z reformami. Iz vidika delavske aristokracije reformizem ni lažna zavest, saj ustreza njihovim interesom; vzdrževanje lastnega položaja v kapitalizmu na račun preostalih, v večini primerov nekvalificiranih delavcev. Takšnega pristopa se poslužujejo tudi reformistični sindikati, ki svoj modus operandi gradijo na principu socialnega dialoga; ta vključuje segmentiranje delovne sile, kot na primer sindikalnih in ne-sindikalnih delavcev, pa tudi diskriminatornih praks, kot rasizma in šovinizma. Legitimnost reformističnih sindikatov je v končni instanci tako odvisna od njihove zmožnosti vzdrževati sloj delavske aristokracije, ki je izvzet iz najbolj surovega in brutalnega kapitalističnega izkoriščanja.

 

Kljub temu pa obe poziciji spadata pod reformistično levico, kar neizogibno privede do vprašanja, katera linija bo na dolgi rok prevladala; oportunistična ali revolucionarna. Prva izhaja iz kratkoročnih pridobitev po načelu "deli in vladaj", druga izhaja iz sistematične kritike protislovij razredne družbe.

 

Pomembnost razredne linije dodatno podkrepi dejstvo, da je (progresivni) del malomeščanstva ravno tako sestavni del levice. V to ga prisili razredni položaj malomeščanstva v kapitalizmu, ki ga lahko na hitro povzamemo kot stabilno nestabilnega.

 

Na eni strani se malomeščanstvo sooča z grožnjo proletarizacije, torej zdrsom v vrste proletariata. Aktualni primer je razvrednotenje intelektualnega dela, ker slednje zaradi (relativnega) izobilja razpoložljive delovne sile izgublja status kvalificiranega dela. To ima za posledico tako povečevanje stopnje brezposelnosti visoko izobražene delovne sile kot slabšanje njenih delovnih pogojev, ki se kaj hitro približuje položaju preostalih mezdnih delavcev. Enačenje diplome ali druge stopnje izobrazbe s stabilnim, dobro plačanim in na splošno kvalitetnim delovnim mestom temelji na predpostavki, da je malomeščanstvo kot tamponska cona med delom in kapitalom obvarovana najhujših posledic mezdnega dela. Ta predpostavka pa se s hiperprodukcijo malomeščanske tamponske cone pričenja rušiti, saj tudi na tem področju konkurenčni boj med delovno silo pridobiva destruktivne razsežnosti, kot na primer brezposelnost in veliko delovno obremenitev, pa tudi nižanje mezd. Na eni strani tako sam razvoj kapitalizma malomeščanstvo postavlja v prekarni položaj, kar ga prisili, da pričenja zavzemati kritično držo do kapitalistične družbe. Nekoliko ironično zaradi prevelike učinkovitosti in posledično hiperprodukcije malomeščanstva k temu pripomorejo tudi reformistični ukrepi, ki naj bi otopili razredna nasprotja.

 

Na drugi strani pa malomeščanstvo ni v položaju, da bi si moralo iz nič priboriti poseben razredni položaj; nasprotno je njihova temeljna pozicija ravno obramba obstoječega položaja. Dober primer je ravno opazka, da se diplomanti, magistri in doktorji soočajo z brezposelnostjo in prekarnimi zaposlitvami. Ta namreč sama po sebi ne zahteva odprave ne prvega ne drugega, torej odprave razredne družbe; zahteva le, da naj bo visoki izobraženi kader, pomembni del malomeščanstva, izvzet iz razrednega konflikta in vseh negativnih plati mezdnega dela. Osnovna zahteva malomeščanstva je tako konzervativna: ohranitev in utrditev lastnega položaja v okviru kapitalizma. To je tudi izhodišče za utopični socializem. Ta s kritiko razmer kapitalizmu ne prizanaša (kaj preveč), hkrati pa njegove rešitve ne presegajo obstoječih razredov, saj meni, da so njegove rešitve v interesu vseh, tudi vladajočega razreda. Kot smo videli, takšno stališče močno sovpada z dvoumnim položajem malomeščanstva.

 

Slika levice se v polperiferni državi z mešano ekonomijo, kot je Slovenija, še dodatno zaplete. V tem primeru namreč tudi del buržoazije zavzema stališča, ki spadajo v najširše pojmovanje levice. To velja večinoma za vodilno osebje v državnih podjetjih in ustanovah, kamor spadajo tudi zdravstvene ustanove in univerze. Za ta del buržoazije je povsem racionalno in v skladu z njihovimi interesi, da zagovarjajo socialno demokracijo; z razpustom socialne države in privatizacijo državnih podjetij bi namreč bil ogrožen tudi njihov družbeni položaj. Njihov zagovor zmerne reformistične levice oziroma socialne demokracije tako ne izhaja iz skrbi za dobrobit delavskega razreda. Še vedno zagovarjajo razredno družbo, a zahtevajo še, da se ta reproducira tudi v državnem okviru; primera tega sta plačna nesorazmerja, ki obstajajo tudi v javnem sektorju, ter dejstva, da državna podjetja še vedno delujejo po zakonitostih kapitalističnega tržnega gospodarstva.

 

Že ob malce poglobljenemu znanju, kaj natančno levica sploh pomeni iz razrednega vidika, pridemo tako do spoznanja, da ta, vsaj v trenutno prevladujočem pomenu besede, ni trajna tvorba, ampak prej stvar začasnih zavezništev. Pozivi k združevanju levice to le še dodatno poudarijo, izpostavijo pa tudi vprašanje, kdo naj prevzame tako ideološko kot navsezadnje tudi organizacijsko vodstvo takšnega zavezništva. To vprašanje je vse prej kot trivialno; od tega, kdo vodi zavezništvo, je odvisno tudi, kaj so sploh končni cilji tega zavezništva.

 

Kot odgovor na to vprašanje se nam odpirata dve možnosti. Prva možnost je združitev vseh progresivnih družbenih pod vodstvom revolucionarne avantgarde. Ta boje ostalih zatiranih razredov in skupin spoji v skupni boj za nov družbeni red, pri čemer v ospredje postavi vprašanje produkcijskih odnosov; okrog te hrbtenice se razporedijo vsi ostali družbeni boji. Druga možnost je iskanje enotnosti zavoljo enotnosti; za to se uporablja izraz politika velikega šotora oziroma univerzalna stranka. Za takšen pristop so vsakršni bolj konkretne politične cilje sekundarnega pomena, kar toliko bolj drži na strateškem nivoju. Zdaleč najpomembnejši maksimi sta tako prvič enotnost zavoljo enotnosti, ki naj, drugič, vključuje čimvečji nabor ljudi in političnih opcij; ponovno pa ne za gradnjo bodočih alternativnih političnih struktur, temveč zavoljo množičnosti in pluralnosti kot takih. V praksi to pomeni spustitev politične linije in ciljev na nivo najnižjega skupnega imenovalca, torej največjega oportunizma in reakcionarnih pozicij. Drugače: pristop enotnosti zavoljo enotnosti ni pot naprej, ampak poveličevanje močvirja, saj moramo s tem popustiti in predati ideološko vodstvo tistim, ki razredni boj držijo nazaj. Če čemu, se ima trenutno stanje levice v veliki meri zahvaliti ravno popuščanju oportunizmu v imenu enotne levice; iskati rešitev v takšnem združevanju levice tako pomeni iskati zdravilo za bolezen v patogenu, ki je bolezen povzročil.

Facebook Twitter Deli
0 comments