Nedoraslost odrasti

Koncept tako imenovane odrasti ni popolna novost, se je pa v zadnjih časih pričel pogosteje omenjati predvsem v ekološko naravnanih krogih, kot na primer ob nedavni razpravi o odrasti v Ljubljani. Pri tem moramo že na začetku izpostaviti dvoje.

Prvič. Odrast je ekonomska paradigma, ki nasprotuje sicer prevladujočem pristopu, ki gospodarsko rast postavlja v osrčje ekonomskega delovanja, ki nizko rast ali njeno odsotnost smatra za problematično. Drugič: argumenti odrasti so v prvi vrsti ekološkega značaja. Glavni razlog za njeno nasprotovanje niso ekonomski, temveč, da je eksponentno naraščajoča produkcija dolgotrajno nevzdržna za okolje. To velja najprej iz vidika uničevanje okolja z onesnaževanjem. Velja pa tudi zato, ker so, vsaj zaenkrat, najpomembnejši naravni viri omejeni; to velja tako za energente, kot na primer fosilna goriva in uran, kot za ostale naravne vire, kot na primer železovo rudo in boksit.

Največji problem odrasti pa je ravno v tem, da ekonomsko kritiko gradi na ekološki podlagi. Gospodarstvo, ki ne bi temeljilo na nenehni čimvišji rasti, ideal odrasti, je iz ekološkega vidika ugodnejše, ampak ni kompatibilno s kapitalističnim gospodarstvom. Natančneje: osnovni smoter kapitala je, da se povečuje, in v čim večji meri. Zato navsezadnje sploh gre v cirkulacijo; kapitalist ne investira iz dobrosrčnosti, ampak ker pričakuje dobiček, dobiček pa je na makro nivoju možen le v primeru rasti.

Drugače: odrast ni kompatibilna s kapitalizmom, ker je gospodarska rast temeljni pogoj za delovanje kapitalizma. Uveljavitev odrasti bi zahtevala odpravo kapitalizma, torej spremembo produkcijskih odnosov. Ti pa niso ekološko, temveč ekonomsko in politično vprašanje. Ekološki vidik, da je kapitalizem nevzdržen za okolje, ni nepomemben; ne more pa služiti kot odgovor na vprašanje, kaj je treba spremeniti in kako.

A tudi, če koncepta odrasti ne obravnavamo izključno iz ekološkega vidika, ampak temelje prestavimo na razredno vprašanje, še nismo rešili vseh problemov. Natančneje: nismo rešili problema, da je takšno pojmovanje gospodarske rasti izrazito ne-materialistično, to pa zato, ker je ne-materialistično tudi pojmovanje družbene produkcije. Temu je tako iz dveh razlogov.

Prvič: pojmovanje produkcije kot procesa, ki je sam sebi namen, je ideološko. Komunisti nasprotno produkcijo pojmujemo, tako kot vse druge družbene sile, kot sredstvo za doseganje nekega cilja. Posledično se naš odnos do gospodarske rasti spreminja glede na konkretne okoliščine, v katerih se znajdemo.

Temeljna maksima našega pristopa je, da družbena produkcija obstaja, da zadovoljuje družbene potrebe. Kaj spada pod te potrebe, se ravno tako spreminja glede na zgodovinske okoliščine. Socialistična republika, ki je obkrožena s sovražniki, mora na primer del svojih sredstev nameniti tudi oboroženim silam; ko ti sovražniki izginejo, izgine tudi potreba po vojski. Če dežela še ni industrijsko razvita, če je na primer treba tovarne in moderne stanovanjske objekte šele postaviti, strojno orodje pa še izdelati, to tudi spada pod družbeno potrebo.

Na vprašanje, ali potrebujemo gospodarsko rast, je tako bistveno lažje odgovoriti. Če trenutni nivo produkcije ne more pokriti postavljenih družbenih potreb, potem ja in to velja, dokler produkcija ne bo sposobna pokriti družbenih potreb. V nasprotnem primeru je odgovor ne oziroma se mora produkcija prilagajati demografskim spremembam, kot na primer rasti prebivalstva.

Drugi razlog, zakaj je odrast ne-materialistični koncept, je, da za svoj vzorec jemlje ekonomsko razvitost, značilno za države Centra, kot na primer ZDA in najrazvitejše države Evrope. Te se soočajo s polarno nasprotnim problemom kot države v razvoju.

Dežele Centra imajo že v tem trenutku preveč razvite produktivne sile, da bi lahko družbeno delovno silo sploh produktivno zaposlile, iz česar tudi sledi preusmeritev te delovne sile v storitveni sektor v ožjem pomenu besede. Sem spada, na primer, tudi turizem. Dežele Centra se tako ne soočajo s problemom pomanjkanja industrije ali da bi ta bila premalo razvita. Nasprotno. Soočajo se s problemom, da bi se ob njeni produktivni rabi delovni dan drastično skrajšal, kar pa bi zaradi dodatnih zaposlitev udrihalo ob profitno mero kapitala. Delovni dan se ne krajša, ker bi to bilo tehnično nemogoče, ampak ker ni skladno z interesi kapitala.

Države v razvoju se soočajo z obratnim problemom. Te imajo zelo slabo razvito predelovalno industrijo, kar je dobro razvidno že iz njihovih trgovskih profilov. Njihov izvoz sestoji večinoma iz surovin in pomožnih prehrambenih artiklov, kot na primer kave, oreščkov in banan. Nasprotno uvažajo večinoma osnovna živila, kot na primer pšenico, koruzo in riž, ter pol-izdelke in končne izdelke, kot na primer strojne elemente, traktorje, turbine, računalnike, zdravila in tako dalje. Drugače: že po sklepanju iz njihove zunanje trgovine postane razvidno, da so države v razvoju, brez olepšav so to večinoma neo-kolonije, vse prej kot samozadostne, saj večino končnih izdelkov uvažajo.

Zanašanje na uvoz je na dolgi rok pogubno; zgodovinski primer glede prehrane je Haiti, trenutno bistveno bolj odmeven primer pa je Venezuela. Če se hoče dežela v razvoju osvoboditi iz tega primeža, mora biti sama sposobna proizvesti ključne dobrine. Za kar pa potrebuje industrijo, kar tudi pomeni, da se dežele v razvoju izpod jarma neo-kolonializma lahko osvobodijo le, če se industrializirajo. Industrializacija pa pomeni tudi gospodarsko rast; toliko hitreje, kot se mora dežela industrializirati, toliko večja je gospodarska rast. Povprečna rast Sovjetske Zveze med letoma 1925 in 1938 je, na primer, znašala približno 6,7 odstotkov; v tem času se je njen BDP več kot podvojil.

Nadalje: če del prebivalstva dežele živi v revščini, so vsakršni govori o komunizmu prazne besede, če te revščine ne odpravimo. Za to pa potrebujemo materialna sredstva. To je po eni strani vprašanje redistribucije že obstoječega družbenega bogastva. A če to objektivno ni dovolj veliko, da krije družbene potrebe, moramo te dobrine proizvesti; v tem primeru nujno govorimo tudi o gospodarski rasti.

Problem, ki pa ga lahko na tem mestu zaradi prostorske omejitve le omenimo, je, da razvoj produktivnih sil ni vedno enak gospodarski rasti. Ali je temu tako ali ne, je odvisno tudi od širše družbene ureditve. Lahko, na primer, razvijamo produktivne sile, ne da bi pri tem večali obseg produkcije; v tem primeru je posledica pač krajši delovni dan, teden ali mesec.

Odrast oziroma odcep od paradigme neskončne akumulacije lahko prevzame tudi različico dekolonizacije. Tukaj trdi, da je zgrešen pristop trditi, da morajo dežele v razvoju nadoknaditi izostanek glede na industrijsko razvite dežele. Nekoliko ironično pa je v kontekstu dekolonizacije sam pristop odrasti evropocentričen. Predpostavlja namreč, da je pristop, ki bo v primeru socializma relevanten za že razvite industrijske dežele, veljaven tudi za dežele v razvoju. To pa zato, ker nevede predpostavlja, da je ekonomsko stanje dežel v razvoju enako ali vsaj v zelo podobnem stanju, kakršno je v že razvitih deželah, iz katerih sam koncept odrasti tudi izhaja.

 

Dodatni viri:

Karl Marx: Kritika gothskega programa (o tem, da socialistična ekonomija ne pomeni nujno tudi konec rasti).

O industrializaciji Sovjetske Zveze

Nekaj trgovskih profilov držav v razvoju:

Alžirija

Egipt

Nigerija

Burkina Faso

Čad

Haiti

Dominikanska Republika

Facebook Twitter Deli
0 comments